Fotografija je simbolična.
Ustvarjeno dne
Sob, 11.6.2022 07:53
21-letna športnica Mojca Haberman navdušuje s svojimi rezultati v ekstremnem športu potapljanju na dah, za katerega je potrebna izjemna mentalna in fizična pripravljenost.

Motiviranost in vztrajnost  21-letne športnice Mojce Haberman je lahko vzor mnogim mladim nadobudnim športnikom. Sama pravi, da s potapljanjem na vdih preizkuša meje svojega telesa in ravno to je tista želja, ki jo spodbuja v nadaljnjem doseganju globin.

Alenka Artnik, svetovna rekorderka, s katero je imela Haberman priložnost trenirati, je zanjo vzor, tako v globini kot tudi v mentalni pripravljenosti.

Na letošnjem svetovnem prvenstvu na Cipru je 21-letnica s potapljanjem z enojno plavutjo zasedla 11. mesto. Svoje uspehe jemlje  resno in je zanje pripravljena trdo garati. Prihodnosti si brez večjih in globljih podvigov ne zna predstavljati.

Njen cilj je, da se približa najboljšim na svetu

»Sem 11. na svetu v disciplini z enojno plavutjo. Tekmovala sem tudi v drugih disciplinah, vendar je to moja paradna disciplina. Sem definitivno zadovoljna, ampak v prihodnosti menim, da se lahko približam najboljšim na svetu.

To je bilo moje drugo tekmovanje v potapljanju v globino, saj pred 18. letom naj ne bi tekmoval, ker je to ekstremen šport, za katerega potrebuješ podpis staršev. Bilo je veliko ljudi in kamer, zato je bil pritisk popolnoma drugačen,« pove.

Najverjetneje marsikdo ob opazovanju potapljanja na dah misli, o čem oseba ob potopu razmišlja in kako je ob globini ne popade panika. 21-letnica pravi, da je potop zanjo nekaj popolnoma vsakdanjega.

»Potopiti se na globino 50 metrov mi je kot nekomu zjutraj vaditi jogo. Ker sem naredila že toliko potopov, mi je to popolnoma avtomatsko. Načeloma ne razmišljam o ničemer. Običajno o tehniki, da sem dovolj hitra in da na pravilen način izenačujem pritisk.

Želim biti čim bolj sproščena. Nikoli do sedaj nisem bila ob potopu panična, saj se v vsakem primeru lahko obrnem in vem, da imam dovolj zraka, da pridem na površje,« razloži.
 

Foto: Osebni arhiv Mojce Haberman

Je ta šport lahko nevaren?

Potapljanje na vdih velja za ekstremen šport, saj je veliko stvari, na katere se morajo športniki dobro pripraviti. Na zadrževanje sape, občutek premikanja pod vodo in med drugim tudi mentalno pripravljenost. Pa je ta šport tudi nevaren?

»Nevaren je lahko v primeru, da se ga lotiš na nespameten način. Veliko ljudi misli, da so se zmožni potapljati sami brez osnov in predznanja. Posledično se zgodijo nesreče. Pomembno je, da se potapljaš v paru, saj si na tak način lahko pomagata, če gre karkoli narobe.

V primeru, da treniraš postopoma, premišljeno in imaš nekoga, ki ti preda znanje, ni nevaren. V tem športu ni nobenih mišično-skeletnih poškodb, kot so lahko pri smučanju. Prisotne so lahko druge poškodbe, ki so po eni strani bolj nevarne, vendar do teh malokrat pride,« pove Mojca. 

Pomen mentalne pripravljenosti

Mentalna pripravljenost je pri potapljanju na dah ključnega pomena. Pomembno je, da si se v določeni situaciji sposoben sprostiti in umiriti v vodi. Slednje je mogoče, ko je za športnikom večje število potopov.

Sogovornica v šali pove, da ji nekateri povedo, da moraš biti poseben človek, da se potapljaš na dah. 

»Pred globokimi potopi čim več diham, se sproščam in raztezam trebušno prepono ter z njo tudi diham. Ob dihalnih vajah se avtomatsko sprostiš, saj možgani začnejo funkcionirati drugače. Zadnje minute pred potopom si vizualiziram potop in meditiram, da sem v svojem svetu in odmislim vse ostalo,« pojasni.

»Osrečuje me to, da se vedno znova izboljšujem in grem preko sebe«

»V bližnji prihodnosti si želim še več delati na tem področju. Ni moj cilj priti do nekih metrov, ampak to, da spoznavam svoje telo in da vidim do kod lahko grem. Ne preizkušam meje svojega telesa na tak način, da bi šla z glavo skozi zid, ampak meter po meter. 

Moj cilj je, da se po študiju za eno leto posvetim treningom v globini. Bom trenirala in videla, kam me pelje pot. Želim si več tekmovanj, saj si z njimi pridobiš prepoznavnost in priložnost za sponzorje. Samo s treningi nimaš ničesar,« iskreno pove.

Leta 2018 se je 21-letnica odločila, da bo v enem dnevu dosegla najnižjo in najvišjo točko v Sloveniji. O njenem podvigu so takrat poročali v slovenskih medijih, saj je bila prva Slovenka, ki se je se je lotila tega podviga.

»Bilo je res popolnoma spontano. Oče mi je v šali rekel, češ, zakaj ne bi enkrat med poletjem v enem dnevu osvojila vrh Triglava in podvodni Triglav. Takrat sem rekla mogoče. Potem smo naenkrat določili datum: 9. september 2018.

Na Triglavu sem že bila, zato sem bila prepričana, da bom vrh osvojila. Najnižja točka v slovenskem morju je 38 metrov po morsko gladino, kar pa mi tudi ni predstavljajo težave. Ker je slovensko morje temno kot jezero, je bil potop težji. Prisoten je bil pritisk zaradi snemanja in ogromnega števila ljudi.

Podvodni Triglav je kot neka železna piramida, zato so me opozarjali, da moram na koncu paziti, da si ne bom poškodovala glave. Posledično sem bila zelo živčna in po podvigu zares utrujena,« pojasni.

Je v Sloveniji ta šport zapostavljen?

Poraja se vprašanje, ali bo ta šport v prihodnosti postala olimpijska disciplina. Sogovornica meni, da je slednje zagotovo eden od razlogov, da se o športu v Sloveniji ne govori veliko. Želi si, da bi več ljudi vedelo za potapljanje na dah. 

»Vedno, ko povem, da se potapljam na dah, ljudje mislijo, da imam na hrbtu kisikovo bombo, ampak to ni to. Vprašajo me tudi, ali potop na 70 metrov pomeni, da greš 70 metrov gor in dol. Sploh si ne predstavljajo, kako je to videti.

Naj dodam, da Slovenija nima najboljših pogojev za potapljanje, saj je Slovensko morje temno kot jezero. Najboljši potapljači trenirajo v tujini.

Veliko se jih potaplja na Filipinih. Jaz grem največkrat v Egipt, saj so tam vodni pogoji za trening zelo dobri, vendar je kakovost življenja slabša. Tudi Hrvaška poleti ni slaba za treninge,« pravi.

Alenka Artnik je lansko leto dosegla 122 metrov globine in je s svojim rezultatom postala svetovna rekorderka v potapljanju na dah. 

»Definitivno je Alenka močna ženska. Osebno jo poznam, saj sva nekaj časa skupaj trenirali. Potapljanje na dah je njeno življenje. Vzor mi je njena globina in to, da ji v pravem trenutku uspe narediti pravo stvar ter s tem doseže nore globine.«

Pri potapljanju na vdih tekmuješ sam s sabo

»V primeru, da grem do 77 metrov globine, za naslednjič ne morem pričakovati od sebe, da bom dosegla sto metrov. Na tekmovanju z Alenko Artnik se ne bi mogli primerjati, saj bi ona napovedala  globino čez sto metrov, jaz pa definitivno ne, saj še trenutno toliko ne morem doseči.

Potrebuješ veliko treninga in postopoma osvajaš globino, zato menim, da si samemu sebi največja konkurenca,« sklene 21-letnica.

Starejše novice