S publicistko in sociologinjo Danajo Lorenčič smo se srečali v Mariboru, kjer smo ob skodelici čaja spregovorili o njeni novi knjigi Nepopolna, ki na iskren in poglobljen način spregovori o pasteh perfekcionizma, v katere se zlahka zapletemo.
Nepopolna spregovori o krutih zahtevah sodobnega sveta, ki jih večkrat ponotranjimo do te mere, da v delu ter partnerskih odnosih in tudi drugih družbenih vlogah zaradi pritiska izgubimo stik s seboj.
Vaša knjiga spregovori o pomembni tematiki perfekcionizma, o katerem se še vedno ne pogovarjamo dovolj. O perfekcionizmu spregovorite skozi več različnih družbenih in osebnih situacij, tudi skozi materinstvo.
Kako se perfekcionistka spopade z vlogo starša?
»Težko. Ženske smo že v nosečnosti bombardirane s sporočili o tem, kako naj bi izgledalo materinstvo. To ustvari veliko pričakovanj, ki jim skušaš slediti, vendar te na materinstvo dejansko ne more nič pripraviti, še najmanj pa idealistične predstave o njem.
Marsikatera ženska se v poplavi informacij izgubi, četudi ni perfekcionistka. Vesna Godina mi je, ko sem pod njenim mentorstvom pisala znanstveni magisterij, dejala, da bom šele kot mama razumela pozicijo drugega – torej, kako je, ko nisi več v ospredju ti, temveč tvoj otrok.
Sicer sem že pred porodom postavljala potrebe drugih pred svoje, se mi je pa z rojstvom otroka zgodilo nekaj zanimivega: imela sem občutek, da mora moj ego kar odmreti.
Moja izkušnja materinstva ni bila klasična, o čemer pišem v knjigi, težje pa o tem govorim, ker gre za intimno izkušnjo. Kot mama sem skušala dati vse od sebe, obenem pa sem se kot perfekcionistka zelo krivila, kadar sem imela občutek, da mi kaj ne gre.«
V knjigi poudarjate, da so perfekcionisti nagnjeni k občutkom krivde, sploh v odnosih s svojimi starši. Tako govorite o generacijski travmi in krivdi ter fenomenu postaršenja, h kateremu so posebej nagnjeni ljudje, ki so neprilagojeni perfekcionisti.
»Postaršenje je izraz za pojav, ko starši vzgajajo otroka tako, da privzame starševsko vlogo. To pomeni, da otrok opravlja številne naloge, za katere naj bi sicer poskrbela mama in oče.
Takšni starši od otrok pričakujejo, da so njihovi nadomestni partnerji in še več – da so njihovi nadomestni starši, ki jih tolažijo in poskrbijo zanje. Če navedem primer: v družinski dinamiki se lahko ob odsotnosti enega starša zgodi, da drugi starš del starševske vloge prenese na svojega otroka.
To se kaže v tem, da ta otrok skrbi za mlajše bratce ali sestrice, da pomaga pri plačevanju računov in tako dalje. Ta otrok kasneje zelo težko živi brez čustvenih brazgotin, ker želi biti tisti, ki bo vedno za vse poskrbel, kar lahko vodi v perfekcionizem, saj noče nikogar razočarati.
To se lahko dogaja popolnoma nenamerno, saj številni starši tega ne počnejo namenoma. Ne želim poudarjati, da so krivi starši, saj imajo tudi starši svoje stiske. V tistem trenutku morda ne znajo ravnati drugače.«
V knjigi pravite, da sta dve lastnosti otrok, ki kasneje postanejo odrasli perfekcionisti, pridnost in ranjenost. Beseda priden je v naši družbi še vedno pozitiven označevalec, vendar je lahko tudi zlorabljena.
»Tako je, zato besedo pridna v odnosu do svoje hčere raje nadomeščam z besedo prijazna. Skušam ji razložiti pomen prijaznosti, obenem pa poudarjam tudi pristnost.
Ko sem izdala svojo prvo knjigo Ana v meni mi je prijateljica rekla, da je moja zgodba živ dokaz, da pridnost ne vodi nikamor, le v motnje hranjenja.
Danes lahko dodam, da pretirana pridnost lahko vodi tudi v izgorelost in perfekcionizem. Priden otrok je za starša po navadi manj naporen otrok. Je pa treba biti tu pozoren: pridnost je za druge dobra, vprašanje pa je, kako to doživlja otrok, ki je takšen.«
V knjigi večkrat poudarjate, da v današnji družbi popolnost vidimo kot rešitev, ne pa problem. Kako se lahko temu upremo? Glede na to, da ste sociologinja, imate najbrž širšo sliko?
»V pasti perfekcionizma se je zlahka ujeti, ker so skoraj povsod.
Povprečnost je v sodobni družbi postala nekaj najhujšega, kar lahko doleti posameznika. Tudi družbena omrežja to potrjujejo – na njih namreč blestijo tisti, ki so najlepši, najbogatejši, najuspešnejši.
V vsakdanjem življenju pa ne moremo biti ves čas popolni. Morda se lahko upremo tako, da zmanjšamo uporabo družbenih omrežij, preživimo več časa v naravi in z ljudmi, ki od nas ne pričakujejo, da smo brezhibni.
Nekoč mi je neka znanka rekla: 'Jaz sem zgolj navadna ženska.' To je izrekla, kot da je to nekaj najslabšega. Meni pa se zdi, da vsaka ženska v sebi nosi neko posebno zgodbo.
In ja: lahko smo hkrati enkratne in običajne ženske. Ne moremo ves čas ustvarjati presežkov, biti stalno najpametnejši, najboljši, najlepši... Zaradi tega se najbrž bojimo staranja.
Staranje se vse bolj potiska na rob družbe, kakor da je to nekaj sramotnega. Nekoč so starejši veljali za modre in spoštovane člane družbe. Kot novinarki se mi je bilo vedno v čast pogovarjati s starejšimi ljudmi, saj so imeli veliko znanja in izkušenj.«
Torej v naši družbi opažate starizem?
»Da. V določenih revijah se še vedno promovirajo samo mlade ženske, ali pa so starejše ženske na naslovnicah zelo retuširane. Meni bi se zdelo super, če bi dali prostor starejšim, ki so modre in izkušene.«
V prvem poglavju knjige se dotaknete tudi teme motenj hranjenja v povezavi s tem, kako je perfekcionizem velikokrat usmerjen na telesa žensk.
Odnos do ženskega telesa v povezavi z lepotnimi standardi ostaja velik družbeni problem. Je motenj hranjenja zdaj več?
»Absolutno. Psihiatrinja Karin Sernec, ki je vzpostavila Enoto za motnje hranjenja, je v nekem intervjuju pojasnila, da so se motnje hranjenja po epidemija koronavirusa okrepile.
To opažam tudi sama, saj me osnovne in srednje šole v zadnjem letu večkrat povabijo kot predavateljico o motnjah hranjenja, in v povabilih tudi zapišejo, da so opazili porast tovrstnih težav pri mladih.
Anoreksija je bolezen duše, ki se izraža na telesu in posameznik jo lahko doživlja kot nadzor nad življenjem. Kadar so okoliščine negotove, kakor so zagotovo bile med časom korone, se to potencira. Zgodbe oseb z motnjami hranjenja so različne. Pri nekaterih se je anoreksija pojavila na novo, pri nekaterih pa se je pojavila znova.
Med predavanji v šolah sem dobila občutek, da je v Sloveniji anoreksija ušla izpod nadzora, saj mladi ne morejo pravočasno priti do pomoči.
Kapacitete so polne, ker nihče ni predvidel, da bo to postala takšna težava.«
V knjigi večkrat omenjate željo, da bi vaša zgodba morda komu pomagala. Kakšne odzive bralcev ste že prejeli?
»Bilo je nekaj odzivov, ki so zelo dragoceni. Preseneča pa me, kadar dobim odziv, da sem brutalno iskrena. Kako lahko takšno knjigo napišeš, ne da bi bil iskren?
Nisem človek, ki bi gojil kult neke osebnosti ali skušal skrivati svoje nepopolnosti. Zelo dragoceni so mi bili tudi odzivi bližnjih in znancev. Tistih, ki so v knjigi prepoznali sebe in se jih je dotaknila. Tudi tisti, ki me že poznajo, so tako spoznali drugo plat mene. Nekateri me pokličejo na pogovor ob kavi, kar mi veliko pomeni.
Pišem, da bi se dotaknila sočloveka.«
Kaj vam je najbolj dragoceno pri poklicu pisateljice?
»Ne doživljam se kot pisateljica, ampak sem publicistka ali avtorica, saj ne pišem leposlovja.
Najbolj všeč mi je proces pisanja, čeprav je včasih naporen. Prvo knjigo sem pisala sama, na Dunaju, po več ur na dan.
Pri drugi knjigi sem ubrala drugačen pristop – bolj sproščen, obenem to ni bilo samotno početje, temveč ustvarjalna pot, na kateri so me spremljali moj mož, ki je dodal odlično spremno besedo, starši, ki so mi pomagali oblikovati poglavje Nepopolna hči, urednica in prijateljica Urška Kaloper.
Ne zdi se mi prav, da je vloga urednika v Sloveniji tako spregledana. Vsak pisec namreč potrebuje urednika. Urška je oseba, ki pokaže človeško plat, ki ji je mar, fantastično vidi določene stvari in me vodi do novih uvidov.
Ta knjiga mi je dragocena, ker je plod lepih sodelovanj. Kaj ni nekaj najlepšega, da lahko med delom stkeš medčloveške vezi?«
V Sloveniji doživljamo eksplozijo priljubljenosti avtobiografije in avtofikcije. Kaj bi svetovali avtorjem, ki jih zanima pisanje tovrstnega tipa?
»Ne vem, če sem pravi naslov za dajanje nasvetov, ker moja knjiga ni niti avtofikcija niti avtobiografija, čeprav obožujem oboje. Zelo sem hvaležna dolgoletni kreativni direktorici festivala Fabula - Manci G. Renko, založbi Beletrina in tudi drugim založbam, ki skušajo slovenskim bralkam in bralcem približati žanr avtofikcije.
Vedno sem navdušena, kadar berem knjige slovenskih in tujih avtoric. Za takšno pisanje, kot je moje, pa bi rekla predvsem, da je najbolj pomembno ogromno brati. Meni je pisanje steklo potem, ko sem začela res intenzivno brati in raziskovati o perfekcionizmu.«
Katere pa so slovenske avtorice, ki te navdihujejo?
»Veliko jih je. Vesna Milek, Maja Gal Štromar, Azra Širovnik, Bronja Žakelj, Jela Krečič, Erica Johnson Debeljak, Agata Tomažič, Dijana Matković, Lara Paukovič, Ana Schnabl, Ivana Djilas, Miriam Drev, Cvetka Bevc, Renata Salecl, Manca Košir, Brina Svit, Maja Haderlap …
Želim si, da bi vse avtorice imele priložnost za še večjo promocijo svojih del, da bi dobre knjige lahko še bolj zažarele.
Še vedno pa verjamem, da dobre knjige najdejo pot do bralcev.«
Starejše novice
