Foto: Jure Banfi
Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Pon, 15.11.2021 19:55
Ginekologinja Damijana Bosilj v intervjuju za Ptujinfo iskreno o tem, kdo je dober ginekolog, pa tudi o stiskah in bolečinah pacientk. Iskreno o zlorabah, splavu in nasilju. O solidarnosti in tudi o tem, da je zdravnica za ženske.

Tudi letos je revija Viva s pomočjo bralcev izbirala naj zdravnike Slovenije. Izbirali so zdravnike v različnih kategorijah, tudi naj ginekologinjo leta oziroma Mojo ginekologinjo 2021. Prejemnica tega laskavega naziva je Damijana Bosilj, sicer predstojnica ginekološko-porodnega oddelka na Ptuju. 

V ptujski bolnišnici smo se z njo pogovarjali o ljubezni do dela, lastnostih dobrih ginekologov in ginekologij ter najtežjih delih tega, sicer lepega poklica. 

Postali ste naj ginekologinja leta. Zakaj menite, da ste bili izbrani za ta laskavi naziv in kakšne lastnosti mora imeti dober ginekolog?

»To sem že večkrat povedala. Ko sem slišala, da sem naj ginekologinja leta, sem se vprašala, zakaj? Saj nisem delala nič posebnega. Nič posebnega nisem delala v zadnjem času, ker delam to službo, kot jo delam, in živim, kot živim že ves čas. V bistvu se niti ne zavedam, da delam kaj drugače kot drugi.

Delam po svojih merilih, ki so vedno taka, da ženske slišim, da si zanje vzamem čas, da mi je mar za njih. Predvsem pa zmeraj grem rada v službo in verjetno je to tisto, kar po določenem času ljudje začutijo.

Poleg strokovnega dela, ki je vedno na prvem mestu, poleg tega da moraš stroki, ki je na prvem mestu, slediti, da se nikoli ne nehaš učiti.

Tudi če si že malo starejši in imaš dosti izkušenj, da vedno slišiš, ko mladi kaj novega prinesejo v hišo, da o tem razmisliš, da si to pogledaš, da ne ostaneš v času svojega izobraževanja. Poleg vsega pa moraš imeti svojo službo rad. Preprosto rad jo moraš imeti. To te naredi, da te ljudje vidijo kot nekaj drugačnega.«

Foto: Jure Banfi

Kakšne lastnosti mora imeti dober ginekolog?

»Mislim, da isto kot človek, ki ima poklic, v katerem dostikrat pomaga ljudem v stiski. Isto velja za ginekologa. Moraš imeti ravno pravo mero empatije, istočasno pa moraš imeti nekaj, da čuvaš sebe. Da se ne 'skuriš'. Potem ne moreš več dajati.

Mislim, da dobrega zdravnika brez empatije skorajda ni.

Ginekologija in porodništvo je široka specializacija. Lahko delaš različna področja, sploh če delaš na terciarnem nivoju, kot sem delala prej. Potem se navadno specializiraš v na primer onkologijo, splošno ginekologijo, porodništvo, zdravljenje neplodnosti, hormonsko terapijo, uroginekologijo - torej zdravljenje uhajanja vode pri ženskah. To so zelo različna področja, ki so specialna.

Ko delaš porodništvo na sekundarnem nivoju, kot je večina slovenskih bolnišnic, pa skoraj ne gre, brez da obvladaš vsaj urgentno kirurgijo, pa nekaj ambulantnega dela vedno delaš. Delo ginekologa na sekundarnem nivoju je zelo pestro.

Tudi na sekundarnem nivoju pa ima vsak od nas neko specialnost, nekaj, s čimer se malo bolj ukvarjaš. Sigurno je dejstvo, da če delaš v porodništvu, moraš biti odločen človek. Kljub temu da vsi vidite delo v porodništvu kot izjemno lepo, in je izjemno lepo, je lahko tudi izjemno težko, izjemno odgovorno, saj je vse odvisno od tvojih trenutnih odločitev.

Dogajanje je zelo nepredvidljivo. Druga področja ginekologije nimajo toliko teh hudih, hitrih, nepredvidljivih situacij. Zato je porodništvo specifično za delati.

Če hočeš biti ginekolog, ki operira, pa moraš imeti tudi določene spretnosti. Dejstvo pa je, da če samo res dobro operiraš, pa se s pacientko ne znaš pogovoriti, tudi to ni dovolj. Če greš nekaj operirati, greš v trebuh neke osebe in ta človek ti mora zaupati. To, da ti zaupa, si moraš pridobiti s pogovorom prej. To zelo, zelo, zelo poudarjam in zelo, zelo prav se mi zdi. Zato rada delam na sekundarnem nivoju, ker je to možno na tak način organizirati, voditi, delati.

Tisti, ki pacientko pogleda, se odloči za operacijo, se z njo o operaciji dogovori, jo tudi operira in postoperativno spremlja. Če je slučajno odsoten, mora pacientko nekomu predati in pacientka mora to vedeti. Neke operacije so čisto rutinske, a poskušamo vzdrževati osebno noto. To se zelo trudim kot zdravnica in kot šef.«

»Zmeraj grem rada v službo in verjetno je to tisto, kar po določenem času ljudje začutijo.«

Damijana Bosilj

Nedavno smo imeli pogovor z babico, ki poudarja tudi znanje iz psihologije. To ji bojda pri delu babištva zelo pomaga.

»Res je. Izobraževati se s področja psihologije, je pri delu s pacienti vedno koristno. To sigurno verjamem. Babice imajo tudi veliko osebnega stika s porodnicami, naša porodnišnica je tudi taka. Že zadnji dve leti pri nas število porodov narašča, kljub temu da število porodov v tem delu Slovenije in na splošno v Sloveniji pada. Pri nas naraščajo.

Dosti delamo na osebni noti - babice, zdravniki, ambulante, vsi. Poleg strokovnega dela se je treba zavedati, da je tudi v javnem sektorju to pomembno. Dosti ljudi, ki hodijo na samoplačniške storitve, poudarjajo, da so bili prijazni, da so vse naredili.

Ženske, ki želijo roditi doma, si to želijo, ker hočejo, da se jih sliši, da se jim da svobodo. Pravim, da nam s tem sporočajo, kako moramo delati v porodnišnici. Zato želim, da naša porodnišnica deluje tako, da se bi ženska v porodnišnici na Ptuju počutila, kot da rodi doma.

Zdaj smo naredili obloge na stene, da ni več bolnišnica, da je porodnišnica tudi v porodnih sobah.

Opremili smo sobo, kjer so ženske pred aktivno fazo poroda lahko na gugalniku. Tako nimajo občutka, da so v bolnišnici, ko so v fazi priprave na porod. Posebej za porodnišnico imamo narejene dišave. Imamo jih od tega meseca, ker želimo, da se ženske počutijo kot doma.

Enkrat na mesec imamo pogovorne urice, ki jim rečemo klepetalnice, pridejo pa pari. Osnovne stvari povemo, nato se virtualno sprehodimo skozi hišo, da vidijo tudi prostor. Pred covidom smo jih peljali skozi. Predvsem pa smo jim na razpolago za klepet - zato rečem, da imamo klepetalnico.

To so stvari, ki jih moram vnesti v delo in je morda tudi to ena stvar, ki jo ljudje počasi že opazijo.«

Foto: Jure Banfi

»Posebej za porodnišnico imamo narejene dišave. Imamo jih od tega meseca, ker želimo, da se ženske počutijo kot doma.«

Damijana Bosilj

Je to morda prednost manjše bolnišnice?

»Je. To je prednost manjše bolnišnice. Če bi bila še enkrat na začetku, bi izbrala še enkrat isto pot. Terciarna, velika ustanova ti da veliko izkušenj, veliko znanja, ker imaš veliko patologije, tam se koncentrirajo težje stvari in se veliko naučiš.

V manjši bolnišnici sem dobila to, da lahko delam bolj osebno. Nikakor ne zato, ker bi bili oni slabi, mi pa dobri. Nikakor ne. Ampak zato, ker je tam fokus na patologijo, na nekaj narobe, tu pa je fokus na vsako.

Drugače pa je tudi organizacija na manjšem prostoru, z manjšim številom lažja, bolj osebna.«

S čim se največkrat srečate v ambulanti, pri ambulantnem delu. Kakšne težave največkrat opažate?

»Ravno včeraj sem rekla, da bom imela zdaj, ko sem že malo starejša ginekologinja, počasi ambulanto z manj nosečnicami. Pa jih še kar imam. Navadno se starajo pacientke kot se stara ginekolog. V ambulanti imam vsega. Še vedno imam dosti nosečnic, veliko. Imam pa tudi veliko žensk moje starosti, na primer s klimakteričnimi težavami, perimenopavzo. Tako da imam vse starostne skupine, ne morem izpostaviti, kaj je glavna stvar.

Poleg vseh teh splošnih stvari, ambulante, sekundarnega nivoja, pa delam tudi kolposkopsko ambulanto, ki sem jo tudi začela na Ptuju. To je mikroskopiranje materničnega vratu in zgodnje odkrivanje rakavih sprememb. Pridružili sta se mi še dve kolegici, ki sta prišli iz Maribora in sta prav tako učenki dr. Tatjane Kodrič.

Kolposkopsko smo zelo močni, uvedli pa bomo tudi še mlade. Poleg tega delam tudi specialistično ambulanto, predvsem tisto, ki je za operativna zdravljenja in laparoskopske operacije, splošne operacije.

Na Ptuju vse, kar se na področju ginekologije sodobno operira v svetu, operiramo. Ne operiramo le raka, ker menimo, da je boljše, da se operira v dveh centrih rakavih obolenj. Delamo po najsodobnejših metodah. Ogromno operiramo laparoskopsko, tudi maternice, ki so velike čez celo malo medenico operiramo skozi luknjice, zmeljemo in potegnemo ven. Vse zdrse, vaginalno operativo, torej odstranjevanje maternice skozi nožnico, tudi veliko klasično operacijo naredimo, če je treba. Za žensko je sicer boljše, bolj sodobno, če delamo skozi luknjice in tako večino tudi tako naredimo.

Operiramo vse nepravilnosti na jajčnikih, skratka ta trenutek na ginekološko-porodnem oddelku ptujske bolnišnice delamo vse, kar se sodobno dela. Glede rakavih obolenj delamo diagnostiko, dr. Mateja Marčec je začela tudi onkološko ambulanto. Iz diagnostike pacientko usmerimo naprej, glede na patologijo, ki jo najdemo. Tako da je cela ginekologija pokrita.«

Slišali smo, da včasih katero pacientko tudi vprašate za modrico.

»Aha, nasilje nad ženskami. Ja. Vprašam. Mislim, da to tudi spada v delo ginekologa. Vedno, kadarkoli karkoli opazim, vprašam. Tudi odreagiram v skladu z vsemi strokovnimi pooblastili, če kaj najdem.

Dostikrat tudi delam v povezavi s kriminalistično službo kakšne preglede spolnega nasilja. Tudi mladostnic, otrok. Tudi to pogledam. To je eden najtežjih delov dela. Poleg kakšne težke situacije v porodni sobi, je to najtežji del dela v ambulanti.

Vedno veš, da se za tem skrivajo hude stiske ženske. Življenje ni črno-belo, včasih je sivo. Zato moraš tudi te stvari videti, slišati, zaznati in jih po najboljši meri usmeriti na pravo mesto. To je v bistvu delo.

Pogosto rečem, da sem zdravnica za ženske. To se mogoče sliši preprosto, a meni to pomeni bistveno več. Ker za mene ženska, ko stopi v ambulanto ali pride na oddelek, nikoli ni samo ženska, ki ima maternico, jajčnike, jajcevode. Vedno poskušam videti celo žensko. Zato pravim, da sem zdravnica za ženske. Dostikrat s tem, ko jih izzoveš na tem področju, ko jih zaznaš, ko jih začutiš, sploh te, ki že dalj časa hodijo k meni ... Rabijo včasih zelo malo, da se pogovorijo o nekih stvareh, da jih lahko usmeriš in jim lahko pomagaš.

Kot zdravnik moraš zbrati pogum, da to vprašaš. Lahko se ti zgodi, da se ti v trenutku odpre in si dolžan prijaviti. Potem se ti velikokrat zgodi, da ženska reče ne, potem ne spiš, ker se bojiš, kaj se ji bo zgodilo. To so hude reči.

Tudi nasilje nad otroci, spolne zlorabe otrok, ne morete verjeti … To je stvar, ki me kot ginekologa najbolj prizadene. Najbolj. Imam ničelno toleranco do tega, če bi jaz morala delati na sodišču.

»Za mene ženska nikoli ni samo ženska, ki ima maternico, jajčnike, jajcevode. Vedno poskušam videti celo žensko.«

In tega je ...?

»Je. Tudi na tem področju. Tudi v ptujski regiji. Tudi spolne zlorabe najstnic, mladostnic - veliko. Tudi droge. Vse to je.«

Tudi podtikanja je bojda zmeraj več.

»Je. Obstaja in je. Lahko vam kot ginekologinja potrdim, da je. Vedno pacientki verjamem. Zame je to edina resnica.«

Bi rekli, da je to najtežji del vašega poklica?

»Ja. Te zlorabe, nasilje nad ženskami. Težek del so tudi neugodni izhodi v porodni sobi. To tudi. Ker včasih ... Vseeno nisi bog. Si samo človek. Si čisto navaden človek, ki svoje znanje, izkušnje daš, da nekaj spelješ dobro.

Pa včasih v porodništvu gre po svoje. To je zelo, zelo, zelo težko. Ko veš, da nisi mogel spremeniti in se počutiš popolnoma nemočnega. Kakšna mrtvorojenost, porodniški zapleti - so bili, so in bodo. To je težji del.«

Lepši del pa verjetno porodi?

»Jaa, seveda! To pa ja! Porodnišnica, lepi porod, ko kot zdravnik samo stojiš pri vratih in gledaš, uživaš in po toliko letih še dobiš solzne oči, ker rečeš: ‘Glej, to je bil pa sanjski porod.’

In tudi, ko nekaj lepo operiraš, ženska gre zadovoljna brez težav domov. Tudi to je lepi del. Veliko je lepega dela. Na srečo je več lepega dela.«

Foto: Jure Banfi

Glede na dogajanje v svetu in tudi pri nas se zmeraj več govori o pravici do splava.

»Absolutno mislim, da ženska mora imeti pravico do prekinitve nezaželene nosečnosti. Prekinitve nosečnosti se tudi v državah, kjer te pravice nimajo, delajo in s tem se ogrožajo življenja žensk. Se delajo in so se delale in se bodo delale. In s tem se ogroža življenje žensk.

Sem pa izrazita zagovornica kontracepcije. V Sloveniji imamo na razpolago ogromno kontracepcije, vso kontracepcijo, različne načine, različne vnose. Za vsako žensko se lahko najde zanesljiva kontracepcija. Menim, da vsaka nezaželena nosečnost za žensko pomeni taki stres, da si ženska tega ne zasluži. Zato je bistveno boljše, da ima učinkovito, zanesljivo, varno kontracepcijo.

Na to gledam tako, da to tudi vpliva na spolno življenje ženske. Ker ženska, ki se boji nezaželene nosečnosti zagotovo v spolnosti ni sproščena. Če ni sproščena, potem spolnost ni več zadovoljevanje višjih ciljev oziroma nekaj več, kar pač ljudje imamo. Zato se mi zdi pomembno, da ima ženska urejeno kontracepcijo. Vsaka stvar pa ima svoje pluse in minuse.

Tudi prekinitev nosečnosti ima komplikacije, sopojave. Vedno, ko se pogovarjam z žensko o kontracepciji, vprašam: 'Če bi zdaj zanosila, bi imela otroka?' Če reče, da bi ga imela, rečem: 'V redu. Potem lahko pazite …' Če pa žensko vprašam in odgovori: 'Ne, ne, ne morem ga imeti', potem pa rečem, da bova našli nekaj, kar bo varno in učinkovito.

Nimam rada prekinitev nosečnosti, zmeraj mi je hudo, ker je prekinitev nekega začetka. Ampak to mora biti pravica ženske, ker samo ona in čisto samo ona ve, zakaj se je tako odločila. In nobeni ženski z materinskim čutom v taki situaciji ni lahko.

Mora biti pravica, ker življenje ni črno-belo.«

»Če se ti ne greš cepit, populacija pa je precepljena dovolj dobro, se ti nič ne bo zgodilo. Ampak nič se ti ne bo zgodilo, ne zato ker ti nisi nič naredil, ampak na račun drugih. Na račun drugih pa nikoli ne živim.«

Damijana Bosilj

Povezano s tem, do neke mere, tudi težave z neplodnostjo oziroma z zanositvijo?

»Prekinitve nosečnosti delamo s tabletkami. Če je ženska skrbna, če pride v zgodnjih tednih nosečnosti, je minimalno komplikacij. Prekinitve večjih nosečnosti, po desetem tednu, za katere je potrebna komisija, so na nek način že odraz neodgovornosti ženske, ker če tri mesece nimaš menstruacije, potem si že malo neodgovoren.

Je pa res, da tudi to ni črno-belo, ker se ti lahko zgodi, da je v začetku vse v redu, potem pa po desetih tednih prideš v neko stisko z nekim razlogom in tega mi ne vemo. Zato tudi take ženske ne smemo obsojati, se moramo z njo pogovoriti.

Nič ni črno-belo, ne smemo obsojati. Ampak prekinitve nosečnosti po desetem tednu pa so povezane z več krvavitvami, komplikacijami, tveganji. Teh si pa ne želimo, zato tudi je komisija, katere predsednica sem. Zato tudi komisija deluje, da se trije skupaj vsedemo, se z žensko pogovorimo in pretehtamo, ali je to preveliko tveganje ali je sprejemljivo. Celostno, v sodelovanju s socialno delavko.«

Foto: Jure Banfi

Kaj pa težave z zanositvijo nasploh? Koliko imamo takih primerov pri nas?

»Imamo. To je v bistvu v porastu. Kaj je razlog? Razlogov je veliko. Mislim, da vplivi načina življenja, premalo časa, poleg vseh vnetij, spolno prenosljivih bolezni in vsega tega. Imamo, ampak na srečo živimo v državi, kjer zelo učinkovito rešujemo tudi neplodnost.

Dostikrat rečem, da večina žensk, ki ima maternico bo imela otroka. V letih, odkar delam, večina žensk, ki ima maternico, v Sloveniji nekako pride do otroka. Vse ne, ampak, na srečo, večinoma.«

»Enkrat sem povedala, da ne hodim v službo za denar. Vsi so bili zgroženi.«

Damijana Bosilj

Ne gre mimo covida. Na kakšen način je vplival na delo, se več porodnic odloča za porode doma, se bojijo priti rodit?

»Ne. Čim se je dalo, so bili v naši porodnišnici očetje zraven. Čim se je dalo. Tisti čas, ko niso bili zraven, tudi nam ni bilo prijetno. Večkrat smo tudi zaposleni dobili solzne oči, ko je oče prišel tretji dan po mamo in otroka pred vrata porodnišnice. To je bilo spomladi. To so bili trenutki, taki trenutki, ki jih ne bom v življenju pozabila.

Večkrat so prišli pod okno in so gledali otroke. To je zelo težko. Mi smo v porodnih sobah snemali mamice, snemali novorojenčke, snemali porod, če je partner želel, vse smo delali. Zato ker smo vsi čutili, da se pogrešajo. To je en manjko, mi zelo spodbujamo kožni stik z mamo, očetom, prvo posvečeno urico, da jih pustimo same. To je moto dela v naši porodnišnici. Tudi mi smo čutili, da to ni prijetno.

Porojali smo tudi covid pozitivne ženske, porodnice, bili smo namaskirani, ni bilo lahko. Ampak smo jih izpeljali, tudi zdaj mamo tako pripravljeno, da če pride covid pozitivna porodnica, jo damo tja in porodimo. Imamo tudi covid pozitivne nosečnice, zadnji mesec se z njimi spet ukvarjamo. To je ena bolezen, pri kateri moraš biti zelo pazljiv, ker je široka, ker marsikaj za sabo prinese. Moramo pa vseeno, na nek način, poskušati živeti normalno, seveda, z zaščitnimi sredstvi in vsem tem.

Ljudem poskušam razložiti, da je to, da morajo PCT pogoj izpolnjevati, tudi zaščita žene, otroka, a nas ne razumejo. Poskušamo na tak način razlagati. Spet smo začeli delati sobivanje po PCT pogoju, ker imamo v porodnišnici dve sobi, kjer lahko partner sobiva z mamo po porodu, dokler mama ne gre domov. Upam, da se zdaj ne bo vse spet ustavilo, če se bo stanje poslabšalo.

Poskušali bomo z zdravo mero razuma, varno za ženske in tako. Je vplivalo na nas, mogoče smo se začeli bolj zavedati tega, kar smo prej rutinsko delali, pa koliko smo s tem dajali, pa zdaj ne moremo dajati - kot ustanova, porodnišnica. Marsikaj smo se iz tega naučili.«

Foto: Jure Banfi

Pri pogovoru nam je babica povedala tudi, da zdaj, ko ni babic, mam, tet na obisku, so večji uspehi z dojenjem.

»Ja. Že prej sem že leta opozarjala, da je v starih časih veljalo, da šest tednov po porodu se k ženski ni hodilo na obisk. Hodili so samo tisti, ki so kaj pomagali, niso pa hodili tisti, za katere je ona morala poskrbeti, ko so prišli. Vem, da je to težko, ampak vseeno mislim, da širši krog ljudi lahko novopečeni mamici, očetu in dojenčku da nekaj svojega miru.

Kar se tiče obiskov v porodnišnici, pa isto. Tisti prvi dnevi imajo mamica, otrok in oče toliko dela drug z drugim in toliko so pomembni njihovi prvi trenutki, spoznavanja, mir, da so ti veliki obiski vseh sosedov znancev, sestričen, bratrancev, prijateljev preveč. Večkrat sem že prej poudarjala, naj se dogovorijo, da pride partner. Babice in dedki pa morda enkrat.

Ne vsi v sobo, ne vsi v novorojenčka, pet, deset minut je dovolj, da ga vidite. Pa ne zato, ker bi nam bili obiski zoprni, ampak sem vedno poskušala opozoriti na to, da ženska nima miru. Ženska mora imeti mir, da lahko doji. Sem tudi mama in vem, kaj pomeni imeti otroke, dojiti, rabiš mir. Ko novorojenček pride na svet, ga mamica ne more dojiti spotoma, kot ženske dojimo, ko so otroci večji.

Prvi teden to ni tako enostavno, moraš se miselno skoncentrirati na dojenje, da mleko teče, da se mleko dela, takrat moraš biti umirjen. Če imaš tam sosedo ali taščo, ne moreš tako dojiti. To bi se jaz strinjala, da je za spodbudo dojenja to dobro.

»Ženska mora imeti mir, da lahko doji.«

Je težje biti zdravnik oziroma ginekolog zdaj, ko imamo covid, nova prepričanja glede cepljenj?

»S tem se ne obremenjujem. Sem cepljena trikrat. Cepila sem se zato, ker ko sem začela delati s temi covidnimi bolnicami, sem veliko razmišljala, kako se bom počutila, če bom virus prinesla domov, če bo zbolela mama, tašča, otroci in bom njim naredila nekaj slabega.

Nikoli preveč ne razmišljam o sebi, kar ni preveč dobro. Bi se mogla imeti bolj rada in reči: 'Kaj če bi jaz zbolela.' Nisem imela pomisleka, nisem imela težav, na srečo je tudi moja družina cepljena.

Glejte, vsaka stvar ima neke sopojave. Tudi ljudje, ki so covid preboleli imajo težave. Postcovid sindrom je huda reč. Je pa tudi res, da jih je veliko šlo mimo, da sploh niso vedeli. Vsak se naj odloči zase, ampak je žalostno, če bi bila populacija bolje precepljena, torej če bi bili bolj solidarni, verjetno otroci ne bi tako zbolevali.

Zdaj dosti zbolevajo osnovnošolski otroci. Mogoče ne bi. Nikogar ne silim, v nič ne prepričujem, ampak s svojimi odločitvami povem, kaj mislim zase. Nikogar pa ne silim.«

Ste opazili, da se zdaj manj staršev odloča za klasično cepljenje otrok?

»Ja, ja, več se sicer s tem ukvarjajo pediatri. Na splošno ne morem reči. Ne morem oceniti, ker vem, da delujejo vse te akcije vedno znova. Ampak veste ... Meni je super, da ne vidiš več otroka z otroško paralizo, s suho nogico, pa super mi je, da ne umirajo več otroci zaradi oslovskega kašlja, pa vsi, ki smo bili cepljeni - z nami tudi ni nekaj narobe.

Je pa res to. Če se ti ne greš cepit, populacija pa je precepljena dovolj dobro, se ti nič ne bo zgodilo. Ampak nič se ti ne bo zgodilo, ne zato ker ti nisi nič naredil, ampak na račun drugih. Na račun drugih pa nikoli ne živim.

To je stvar družbe, stvar razmišljanja posameznika. Najbolj srečna bi bila, če bi vsi tako razmišljali, da bi razmišljali prijazno drug do drugega. Potem bi bil svet zelo lep. Če ne bi bili egoistični, če se ne bi pehali za denar.

Enkrat sem povedala, da ne hodim v službo za denar. Vsi so bili zgroženi. Ni tega denarja, ki bi mi nekdo plačal to, kar jaz delam, ga ni. Ne bi znala cene postaviti. Ne morem gledati na svojo službo skozi denar. Ob treh zjutraj, ko se ukvarjam, ali se bo otrok dobro rodil ali ne, pa vem, da je to odvisno od moje odločitve - to so stiske, ki ti jih nihče ne more plačati. To moraš preprosto imeti rad. Tako je. Preprosto rad ga moraš imeti.«

Starejše novice