Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Sob, 14.11.2020 09:44
V sklopu projekta Odkrito na spletu, kjer pišemo zgodbe ljudi, ki so v svojem življenju občutili stigmatizacijo, tokrat predstavljamo zgodbo Barbke Špruk, ki je še kot mlado dekle preživljala dneve depresije, tesnobe in anksioznosti.

Barbka Špruk ima za seboj težko zgodbo, ki se je začela že s koncem srednje šole. Še v osnovni šoli je bila priljubljena med sošolci, a vse se je spremenilo z vstopom v srednjo šolo. 

»V srednji šoli sem postala tarča posmeha, ker sem imela gorenjsko govorico, imela sem križ okrog vratu in bila sem nesamozavestna,« se spominja.

Prejokala je cele dneve

Nasmejana Barbka je postala zaprta vase in kar naenkrat ni več našla izhoda. Kot opisuje, so njeni dnevi postali pravi pekel, njen obraz pa je bil večino časa objokan. 

»Velikokrat sem sedela na klopi v dnevni sobi in gledala skozi okno domače hiše, med ljudi si nisem upala, da me ne bi kdo videl tako. Vso povoženo, prestrašeno, depresivno in obupano. Vse hudo je prišlo za menoj. Spraševala sem se, kaj sem storila tako hudega, da sem bila tarča posmeha sošolcev in sošolk v srednji šoli? Zakaj se nisem znala postaviti zase? Vedno sem znala braniti druge, zase pa se nisem znala postaviti,« pripoveduje. 

»Misli so me gnale na rob obupa«

Po koncu srednje šole je že ob misli na selitev v Ljubljano začela doživljati močno stisko. 

»Poleg depresije me je začela mučiti še tesnoba in anksioznost. Včasih sem jokala kar tri dni skupaj, mislila sem, da mi bo koža padla iz obraza, bila je že kar malo hrapava, solze pa se niso in niso hotele ustaviti. Spraševala sem se, zakaj je ta huda depresija, tesnoba, anksioznost napadla ravno mene? To je bil peklenski krog misli, ki me je posrkal vase in me je gnal na rob obupa,« pravi. 

Imela je samomorilske misli ...

Postala je izgubljena, brez vizije za naprej in upanja na boljše čase. Situacije ni obrnil na bolje niti obisk psihologinje. Še manj stotine tablet, ki so jih Barbki predpisovali psihiatri. Te so, kot pravi, le ubijale njeno mlado dušo, jo porivale v svet otopelosti in jo še v večji meri silile v samomorilske misli. 

»Najbolj sem potrebovala to, da bi me kdo poslušal, da bi mu povedala, kaj hudega sem doživela. A takega strokovnjaka ni bilo. Ostala mi je samo moja mami, ki mi je znala prisluhniti, čeprav sem ji več stokrat povedala isto zgodbo, kaj vse hudega sem doživela. Hvala Bogu me je znala spodbujati in verjela je vame vedno, ko je obupala že vsa stroka, ko sem rekla naj pozabi name, da mene en dan več ne bo, da trpeti več ne morem,« pripoveduje.  

Pristala je v psihiatrični bolnišnici

Barbka je pristala v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani in se še kako dobro spominja prvega stika s tabletami in samo psihiatrijo na zaprtem oddelku.  

»'Barbka, vzemite tablete!' je rekla medicinska sestra pred več kot petnajstimi leti na zaprtem oddelku v psihiatrični bolnici Ljubljana Polje. 'Ne bom vzela tablet, prišla sem sama v bolnico, prostovoljno, ne bom jih vzela,' sem pogumno odgovorila. Ne da bi vedela, kaj me čaka. Še enkrat mi je rekla sestra, naj vzamem tablete in sem zavrnila, nakar se je zgodil nepričakovan napad medicinskih tehnikov in sester. Prijeli so me za roke in noge in me vlekli kot prašiča v sobo na posteljo in mi z jermeni zvezali noge in roke. Kričala sem, vpila, naj me spustijo, a nihče me ni uslišal. Jokala sem kot dež, a ni pomagalo. Medicinski tehniki in sestre so bili takrat brez srca. Danes vem, da niso krivi, da so bili tako vzgojeni, da so morali poslušati psihiatra. Hvala Bogu še danes rečem za soborce, ki so na skrivaj hodili k meni v sobo in me prepričevali, naj se ne upiram, naj sprejmem njihovo igro,« pravi.

»Psihiatrija je bila zame vedno človeška farma«

Navsezadnje je Barbka sprejela navodila in jemala tablete trikrat na dan. Čeprav so se ji od tablet tresle noge in roke, si je s tem prislužila izhode domov. 

»Takrat sem klonila, ubogala sem jih, ker sem se jih bala. Vedela sem, da me čaka kazen, če ne bom ubogala psihiatra in medicinskih sester ter tehnikov. Psihiatrija je bila zame vedno človeška farma, kjer smo vsak dan stali v vrsti, pokazali jezik pred medicinsko sestro, če smo pojedli vse tablete. V času jemanja psihiatričnih zdravil sem zelo trpela. Neznosno me je bolela glava, oči mi je obračalo v nebo, nisem mogla odvajati,« trdi.  

Napadi panike in strahu

Izguba spomina in tresenje je zanjo pomenilo alarm, da mora situacijo vzeti v svoje roke.

»Ko me kdo vpraša, od kje sem zbrala takšno voljo, lahko rečem samo to, da je vse skupaj en sam čudež. Vedela sem, da nimam druge izbire in obenem sem si potihoma srčno spet želela vrniti v življenje. Tam nekje sem videla lučko, tam nekje sem videla veselje. Čeprav so me na poti do cilja velikokrat premagale solze. 'Bom zmogla? Bom, bom, bom!' je odmevalo na dnu moje žalostne duše. Ko sem si spet upala stopiti skozi vrata domače hiše, sem imela to srečo, da mi dela nikoli ni zmanjkalo, saj je imela mami veliko dela v stanovanju, moj ati pa polno dela tako na njivi kot v gozdu. Takrat sem veliko molila  in prosila Boga, naj me reši, da bi preživela ta pekel, ko sem opustila zdravila. V času opuščanja zdravil sem imela hude, neznosne napade panike in strahu. Globoko v meni je bila še vedno močna vera v Boga, angele, ki sem jih v času hudih stisk prosila za pomoč. In tako sem bila uslišana leta 2008,« nam pripoveduje.

Vsak trenutek priložnost za velike spremembe

V krogu družine se je Barbka vedno počutila sprejeto in ljubljeno, tako pred kot po obisku psihiatrije.  

»Imela sem res srečo, ker sem bila veliko med ljudmi in ker sem bila vedno odprta za pogovore. Edino, kar me je presenetilo, je to, da od tiste družbe, ki sem jo spoznala v cerkvi v Komendi, pri mladinskem verouku, me nihče od njih ni obiskal ne v bolnici, ne doma. Bili smo vzgojeni v krščanski veri, zato sem pričakovala, da bodo ravno ta družba in ljudje iz cerkve prišli k meni na obisk v bolnišnico oziroma me bodo vsaj poklicali in povprašali, kako je z menoj,« pripoveduje.

Zdaj Barbka že sedem let svetuje in predava po celi Sloveniji in obenem poudarja, da je vsak trenutek priložnost za velike spremembe: »Vse se začne v naših mislih. Pozitivne misli so naše večno zavetje.«

Starejše novice