Foto: Osebni arhiv
Profile picture for user Ziva Brecelj Živa M. Brecelj
Ustvarjeno dne
Sob, 12.6.2021 07:37
Lastnik starinarnice z najdaljšo tradicijo tudi o srečanju z nekdanjim predsednikom Združenih držav Amerike Billom Clintonom.

Starinarnica Carniola Antiqua deluje že od leta 1989, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije. Njen lastnik Jaka Prijatelj jo je odprl takoj, ko so dovolili zasebne galerije in starinarnice. V državi s 24-imi milijoni prebivalcev je bila od konca druge svetovne vojne le ena prava starinarnica. To je bila Antika na Mestnem trgu v Ljubljani, vsi ostali, pravi sogovornik, so delali na črnem trgu. Jaka Prijatelj, nekdanji študent arheologije in fotograf pravi, da ga umetnine in starine zanimajo že od rojstva, v šali omeni, da morda še od prej. Meni, da se moraš za ta poklic moraš roditi, drugače boš slabo delal, ker je delo kljub lepoti predmetov stresno in naporno. Marsikdo je hitro obupal. 

Devetdesetim letom in prvem desetletju novega tisočletja bi lahko rekli zlato obdobje na trgu starin in umetnin pri nas. Kakšna je trenutna situacija?

»V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in pozneje so ljudje želeli svoja stanovanja in vikende napolniti s predmeti iz svoje mladosti. Slike so v večini kupovali neposredno pri avtorjih, starine pa pri sorodnikih, v starinarnici Antika, pozneje pa na bolšjih trgih. Takrat so skoraj vsi nekaj zbirali, zato je starinar lahko praktično prodal karkoli. Danes je ravno nasprotno, ljudje želijo minimalizem. Zbiralcev je bolj malo, so pa ti bolj resni in so pripravljeni kupiti tudi kakšno pomembno umetnino za veliko denarja.«

Kakšne trende pri vlaganju v umetnine trenutno opazite in kateri prevladujejo?

»Trendi se nenehno spreminjajo, zato se moramo prilagajati povpraševanju. Višje cene dosegajo umetniška dela znanih in uveljavljenih umetnikov, katerih umetnine lahko najdete v Moderni in Narodni galeriji. Najdejo pa se seveda tudi izjeme, ko tudi nekateri avtorji, ki niso zastopani v galerijah, dosegajo visoke cene.«

»Pri nas najbolj iščejo avtorje, kot so Ivana Kobilca, impresioniste, na primer Groharja, Jamo, Jakopiča, Sternena, brata Kralj, kiparja Dolinarja, Maksima Gasparija. Priljubljeni so tudi Primorski umetniki Černigoj, Čargo, Pilon in Spacal, zadnje čase pa je še posebej iskan Hinko Smrekar. Zelo zaželeni so tudi umetniki iz povojnih časov: G. A. Kos, Zoran Mušič, grafik Pogačnik, kipar Boljka... Od avtorjev s konca 20. stoletja so priljubljeni predvsem Irwini, ki so dosegli dobro mednarodno prepoznavnost, tudi Marko Jakše ima kultni status med nekaterimi zbiralci. Verjetno sem na koga pozabil, vendar najbolj povprašujejo po omenjenih. Mogoče je v kakšni drugi galeriji drugače.«

Foto: Foto Pauli

Bi lahko izpostavili umetnike in predmete, v katere je danes vredno vlagati in bodo svojo vrednost ohranili, oziroma jim bo cena na trgu celo rasla?

»Danes bi vsi nekam vlagali in vse mora imeti pričakovano vrednost, špekulacije na trgu prepustite profesionalcem. Ljudem svetujem, naj kupijo tisto umetnino, ki jim je všeč in si jo lahko privoščijo, saj jo bodo morali gledati na steni. Jaz sem v osemdesetih kupoval Irwine, kar se mi je bogato obrestovalo, vendar takrat o tem nisem razmišljal kot o investiciji, bili so mi enostavno blizu. Danes bi si izbral kakšega mladega umetnika iz Roga ali Metelkove, kar nekaj potenciala sem videl tam.

Če kupite sliko na trgu že uveljavljenega umetnika, ne boste veliko zgrešili. V primeru, da je niste preplačali, boste verjetno čez leta lahko dobili svoj denar nazaj, morda pa da boste tudi kaj zaslužili. Z neznanimi umetniki je tveganje mnogo večje, tako da jih kupite le, če so vam všeč. Pri starinah se je tudi mnogo spremenilo, stanovanja se opremljajo minimalistično, poleg tega pa so se izgubila znanja o nekaterih starinskih predmetih, ki jih ljudje ne prepoznavajo, čeprav so bili nekdaj statusni simboli zbiralcev.

Pojavile so se nove starine, predvsem dizajn 20. stoletja. Veliko je zbiralcev militarij, kar nekaj pove tudi o teh časih. Manj je filatelistov, saj mladina več ne ve, kaj so znamke, ker komunicirajo samo v elektronski obliki. Najbolj varna je investicija v predmete iz zlata in srebra, ti nikoli ne bodo izgubili vrednosti in jih lahko vedno dobro prodate kot material. Veliko je zbirateljev mehanskih ročnih ur prestižnih znamk, ker so statusni simbol, investicija in starina hkrati, za žepne ure pa je zanimanja vedno manj.«

V devetdesetih letih ste imeli tudi galerijo Anonimus, kjer so razstavljali znameniti umetniki…

»V 90. letih so se tujci serijsko zaljubljali v Slovenijo in ni jih bilo težko privabiti k nam. David Byrne iz glasbene skupine Talking Heads, dobitnik Oskarja za Glasbo v filmu Poslednji kitajski cesar, sicer tudi strasten fotograf, se je na naše vabilo takoj odzval, čeprav nas ni poznal. Napisal je tudi glasbo za razstavo. Takrat so pri nas razstavljali tudi danes znani slovenski in tuji sodobni umetniki: Irwin, Petra Varl, Andraž Vogrinčič, Zora Stančič, Mladen Stilinović, Vadim Fiškin, Marko Jakše, Lara Bohinc, Jenny Holzer, Željko Kipke, Mirko Bratuša, Georges Rousse, Nedko Solakov in drugi. Znamenitega francoskega modnega fotografa Jeanloupe Sieffa je s pomočjo Francoskega kulturnega centra v Ljubljani pripeljal likovni kritik Brane Kovič. Sieff je bil tudi pri nas in se navdušil nad Slovenijo.«

Foto: Jeanloupe Sieff

Tudi v vaši starinarnici se srečujete z zelo zanimivimi ljudmi…

»Enkrat sem si rekel, kaj bi hodil okoli, če cel svet pride k meni. V tridesetih letih delovanja se je nabralo lepo število zanimivih in poznanih ljudi, ki so zahajali v našo trgovino, z mnogimi smo postali tudi prijatelji. Neko soboto dopoldan so me klicali iz enega od ljubljanskih hotelov, če bi popoldan odprl starinarnico za njihovega pomembnega gosta. Ker nihče od mojih sodelavcev ni utegnil, sem to storil jaz.

Čez uro me so me zopet klicali in povedali, da gre za nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona, saj bi želel kupiti darilce za nekega princa iz Arabije, ki ima vsega preveč in zbira obeske za ključe. Sestavil sem darilo in ga predal njegovi tajnici.«

»Povabili so me v hotel na sprejem, in ko je prišel predsednik, se je v angleščini drl po hodniku: »Kje je moj heroj?« Meni je bilo nerodno. Naredila sva nekaj selfijev, podaril mi je manšetne gumbe z ameriškim grbom in svojim podpisom. Denarja nisem hotel vzeti, saj darilo ni bilo veliko vredno, je pa imelo zgodbo. Čez mesec dni sem prejel še pismo z zlato glavo, kjer se mi je osebno zahvalil za pomoč. Kaj sem mu dal, pa naj ostane skrivnost.«

»Clinton je bil takrat na obisku v Ljubljani delno zasebno in pri uličnih prodajalcih spominkov na Prešernovem trgu je kupil večjo količino majic z motivom Josipa Broza Tita. Ko sva se srečala v hotelu, mu je njegov sodelavec predal vreči z majicami, povedal mi je, kaj je kupil in mi rekel: „No, sedaj sem rešil težavo z božičnimi darili.“«

Bill Clinton in Jaka Prijatelj Foto: Osebni arhiv
Clintonovo zahvalno pismo Foto: Osebni arhiv

Trubarjeva ulica se je iz obrtniškega dela mestnega središča skozi čas razvila v mešanico najrazličnejših kultur in subkultur. Kako jo doživljate?

»Zlati časi Trubarjeve so že mimo, to so bila devetdeseta in malo pozneje, ko so bili vsi kotički zasedeni z obrtniki, butiki in lokali. Ljudi je bilo polno, soseska je živela in ves čas se je kaj dogajalo. Potem so prišli turisti, ulice so bile polne, ponudba malo drugačna.«

»Danes je večina lokalov praznih, stalnih prebivalcev je malo in ulica živi od stare slave, tudi Roga ni več. Ostali so lokali s hrano, tako da se je Trubarjeva preko obrtniške in turistične danes spremenila v kulinarično ulico, kjer lahko poskusiš skoraj vse kuhinje sveta, kar se mi zdi trenutno njena največja vrednost. Morda se jim bodo v prihodnosti pridružile galerije, starinarnice, knjigarne in tako ulico bi imel najraje. Kultura in kulinarika.«

»Tudi grafiti tudi niso več, kar so bili nekoč. Že cel mesec imamo novo fasado pa nobenega grafita. Včasih bi ga 'fasal' že naslednji dan in to v stilu 'zastonj ste pleskali', kar so sosedu napisali na novo fasado. Tudi grafiti so del ulične tradicije, mulci so jih pisali že med vojno, kar so marsikdaj plačali z življenjem in o tem priča nekaj spominskih tabel.«

Jaka Prijatelj

Drži, da boste kmalu izdali knjigo fotografij o Ljubljani?

»Jaka Babnik me je povabil, da bi pri založbi Rostfrei Publishing, ki se specialno ukvarja z izdajanjem fotografskih knjig, izdali knjigo o mojem fotografiranju uličnih motivov. Največ bo seveda Ljubljane. Naredili bodo izbor fotografij zadnjih petnajst let. Glede na to, koliko fotografiram, bo to kar debela knjiga. Nekakšen zgodovinski pregled življenja na ulici pred pandemijo covida-19.

Pred leti sem imel na spletu in sedaj v reviji Kralji ulice svojo fotografsko rubriko Paparazzi za reveže. Mogoče bo pa to naslov knjige, saj še najbolje izrazi svoj namen.«

Foto: Osebni arhiv

Starejše novice