Ksenija Benedetti: Besed bi bilo lahko manj, dejanj pa bistveno več

Primorka, svetovljanka, intelektualka, žena, rokerica. In ne nujno v tem vrstem redu. Ksenija Benedetti, nekdanja šefinja protokola Republike Slovenije zadnja leta poučuje na Akademiji za poslovni protokol. 

Prepričana je, da je v pravila poslovnega protokola in komunikacije treba vplesti tudi kulturo srca, ki je ena bistvenih sestavin človekove biti.

»Ni najbolj pomembno, kako se vedeš, pomembneje je, da se vedeš do vseh ljudi enako,« je en njenih priljubljenih vodil primernega vedenja. 

Nedavno je odmevalo vaše slovo od Twitterja. Svoj profil ste zaprli zaradi plazu žaljivk, ki so se usule po vas. Koga ste tako zelo razburili?

»Razburili je verjetno premila beseda za označitev reakcije z navalom žaljivih komentarjev. Bila sem komunajzarca, smrdljiva levuharca, dvorna služkinja, drek. Opravičujem se za ta grobi citat.

Poučevali so me, da je zdaj vse drugače, da so moji časi uživanja minili, naj bom lepo tiho in naj raje skrbim za svojega ostarelega moža.

Moj mož ravnokar režira novo gledališko monodramo in z Vincijem Vogue Anžlovarjem snema film Dedek gre na jug, tako da sem jaz verjetno bolj 'ostarela' od njega.«

So družabna omrežja danes postala najbolj kruta realnost? 

»Ne visim na družabnih omrežjih in čakam, kaj bo kdo napisal. Moje življenje v živo je prelepo in preveč zanimivo, da bi kaj takega počela. V svojih kolumnah in komentarjih sem vedno zmerna in nikogar ne žalim. Če ima kdo drugačno mnenje, ga spoštujem, vendar pričakujem, da bomo eden do drugega strpni in ne žaljivi. Se da, veste.« 

V svojih kolumnah pogosto razmišljate o dogajanju v družbi.  Kako si razlagate to bohotenje nestrpnosti, sovražnega govora, povzdigovanje neizobraženosti in poniževanje intelektualcev?

»Pogosto se mi zdi, da je demokracija zašla v neke nič kaj demokratične umazane vode. Opažam, da intelektualci in intelektualke bežijo iz našega političnega prostora. Ko sem nekaj izjemnih ljudi, za katere menim, da bi bili dragoceni odločevalci, vprašala, zakaj ne vstopijo v politiko, so vsi v en glas odgovorili: 'Dajte, no, takoj bi me uničili. Pa ne le mene. Uničili bi mojo družino. Ni vredno.' 

Popolnoma jih razumem. Ko se sprehajam po družbenih omrežjih, razmišljam, kdo so ti ljudje, ki v svojih komentarjih žalijo, kako živijo, kaj počnejo, kakšne odnose imajo, ali kaj berejo.

Še hujši so anonimneži, ki delujejo pod tujim imenom in so za svoje komentarje plačani. Astroturfing je grozljiv in za družbo zelo nevaren, saj služi propagandi, ščuvanju in manipulaciji ljudi.« 

Če smo še pred letom verjeli, da nas bo bolečina pandemije koronavirusa zbližala in okrepila vrline solidarnosti, se zdi danes slika sveta in Slovenije precej drugačna. Kje smo se izgubili in kaj je šlo narobe? 

»Ne vem, kaj je šlo narobe. To lahko le slutim. Slovenija je razklana in ne pomnim, da bi kdaj bilo tako. Ljudje so nervozni, naveličani, brez motivacije, nekateri komaj životarijo. Včasih me je res sram.

Kdaj smo prišli do točke, da z nizko plačo in še nižjo pokojnino ljudje nikakor ne morejo več živeti? Če ne bi bilo dobrodelnih organizacij, ki ljudem pomagajo kolikor lahko, bi bilo obupno. Ko gre za solidarnost, pa se k sreči ljudje ne sprašujejo, kam kdo spada.

Za novo aparaturo na hematološki kliniki, ki bo rešila najmanj 30 življenj, smo darovali tako 'levuharji', 'desnuharji', 'centralni', 'neodvisni', 'cepilci' in 'anticepilci'.«

Kakšno Slovenijo si želite? 

»Želim si Slovenijo brez razprtij, usmerjeno v projekte, ki nas povezujejo, in jih krvavo potrebujemo. Nikakor pa ne potrebujemo kreganja, manipulacij, negativizma in nezrelega obnašanja odločevalcev. Pa tudi besed bi bilo lahko manj, dejanj pa bistveno več.

Želim si, da bi v Sloveniji prav vsak lahko dostojno živel. Prepričana sem, da ta cilj ni naiven in nedosegljiv.«

Govori se, da bi bila s soprogom Borisom Cavazzo odličen predsedniški par. Kdo od vaju naj bi kandidiral za predsedniško mesto?

»Zagotovo bi bila, vendar ne bova. (smeh) Boris je svojo predsedniško funkcijo doživel že v svojem filmu Predsednik, jaz pa sem bila dovolj dolgo blizu različnim predsednikom, da vem, da to delo ni zame.« 

Živa M. Brecelj