Maša Derganc v predstavi Alice v postelji, Foto: Peter Uhan/SNG Drama
Profile picture for user Ziva Brecelj Živa M. Brecelj
Ustvarjeno dne
Sre, 7.7.2021 07:00
Izvrstna igralka Maša Derganc je na letošnjem 56. Borštnikovem srečanju prejela Borštnikovo nagrado za igro v predstavi Alice v postelji.

Maša Derganc, prvakinja SNG Drame, ki na gledaliških deskah blesti že dvaindvajset let, je upodobila vlogo Alice James, intelektualno razgledane in senzibilne ženske iz ugledne ameriške družine v devetnajstem stoletju, ki jo opredeljuje neimenovana bolezen. Igralka je v pogovoru za Ljubljanainfo razmišljala tudi o sedanjosti, ki jo prav tako zaznamuje bolezen. Prepričana je, da ta čas potrebuje predvsem mirne, srečne ljudi, ki vedo, da lahko z vztrajnostjo in veseljem spremenijo svet na bolje. 

Ob premieri predstave Alice v postelji ste dejali, da so kritiki izluščili natanko to, s čimer ste se želeli dotakniti gledalcev. Kako pogosto vam uspe ustvariti popolno predstavo in tako popolno vlogo?

»Popolnost je tako v življenju kot v umetnosti nekaj abstraktnega. Pravzaprav je popolnost frustrirajoča. Ko živim, delam, raziskujem in ustvarjam, pa moram bit sproščena. Tako je zame vsak trenutek le iskanje in maksimalna koncentracija na doživetja in spoznanja. In takrat sem najbližje popolnosti. Še vedno pa ostaja prostor za ponovno odkrivanje. Ker si pravzaprav ne želim na cilj. Tam se vse konča. Tega pa nočem.«

»Predstava je živ organizem. Skozi ponovitve lahko vedno na novo odkrivam svetove in občutja. Pa tudi gledalci so vsakič drugi, drugačni. Lepota je ravno v tem nenehnem iskanju stika z vlogo, soigralci, publiko. V tem vidim popolnost tega kar počnem.«

»Še vedno ostaja prostor za ponovno odkrivanje. Ker si pravzaprav ne želim na cilj. Tam se vse konča. Tega pa nočem.«
– Maša Derganc

Foto: Borštnikovo srečanje

Nekoč ste pojasnili, da igralci pri svojem delu ne tekmujete, temveč skozi njega le ustvarjate nova življenja in živite sanjski svet. Kako lepo je torej vaše življenje?

»Predstava je umetnina, ki nastane kot rezultat mnogih ustvarjalcev. Od avtorja besedila, režiserja, igralcev, kostumografa, scenografa, oblikovalca luči, maskerja, glasbenika, garderoberja, koreografa, odrskih delavcev, rekviziterja... celo morje ustvarjalcev in ljudi, ki verjamejo v ta 'izmišljeni' svet na odru. Zaradi vseh nas se nato lahko zgodi čaroben trenutek v zaprti škatlici gledališča. V ekipi imamo različna mnenja, estetike in energije, zato se moramo pogovarjati, se prilagajati in se tudi ne strinjati... in na koncu priti do skupnega imenovalca predstave, znotaj katere se počutim svobodno, kljub vsem prilagoditvam in upoštevanju svobode drugega. 

Je to svet, v kakršnem si želite živeti tudi zunaj gledališča?

»Mogoče v teh časih to zveni utopično, pa vendar verjamem vanj. Moram pa se še marsičesa naučiti. Predvsem zunaj gledališča. Kako komunicirati, poslušati, biti strpna in sproščena tudi v težkih trenutkih.«

Kako stresno je življenje igralke in kako resnično je, da se od vas pričakuje popolnost? 

»Občutka popolnosti se moram najprej otresti sama in potem je vse lažje. Dovolj je, da sem natančno to, kar sem. V tistem trenutku imam vso moč in krhkost, ki jo potrebujem za delo in življenje. Stresni so gotovo vsi poklici. In stresu smo izpostavljeni vsak dan. Vsak na svoj način.«

Maša Derganc v predstavi Tarzan, Foto: Peter Uhan/SNG Drama

Ste se naučili uravnavati stres?

»Ugotovila sem, da proti stresu lahko največ naredim sama. Tako da dovolj spim, da preživim čim več časa v naravi, da si vzamem čas za meditacijo in da si dovolim napake. To je bilo zame najbolj koristno spoznanje. Napaka me opozori, da je čas za počitek in mir. Pomaga mi napredovati, saj jo lahko vedno znova popravljam in se izboljšujem. Ko napaka postane moja prijateljica, postane koristna. Seveda pa mi gre v teoriji še vedno bolje kot v praksi. Se učim.«

Menite, da danes družba od ljudi preveč pričakuje, oziroma ljudje pričakujejo preveč od sebe?

»Družba smo mi. Torej v mojem primeru jaz. Zato lahko družbo spreminjam le skozi sebe. 
Pričakovanja obstajajo samo zato, da lahko nujno obstaja razočaraje. Če pričakovanja zgolj dosežemo, nismo naredili nič in nimamo nobenega posebnega zadovoljstva. V primeru, da nam ne uspe, pa je davek zelo visok - razočaranje nad samim sabo. Ta čas pa potrebuje mirne, srečne ljudi, ki vemo, da lahko z vztrajnostjo in veseljem spremenimo svet na bolje.«
 

Imate precej trdna stališča glede družbenih vprašanj…

»...trdna stališča, ki jih moram vsakodnevno preizpraševati. Stališče je lahko danes ustrezno, jutri pa ga moram posodobiti, na novo osmisliti. Svet se spreminja in mi se moramo spreminjati z njim. Ravno zato se moram vedno znova spraševati, debatirati. Svet je pozabil na debato. Težko dopuščamo drugačna mnenja. Kot da ne zmoremo sobivati, če se povsem ne strinjamo. 

Delimo se na vse načine, na naše in vaše. Pravzaprav smo kot družba zelo otročji in nezreli. Zavedam se, da sem del te družbe, in zato se zavedam tudi svoje odgovornosti znotraj nje. Želim si biti bolj strpna in zmožna poslušati, slišati in vendar imeti svoje mnenje, ga deliti, ne pa vsiljevati. 

Foto: Borštnikovo srečanje

Kar je verjetno zelo težko...

»…to je najtežje. Ne biti prizadet ali užaljen, ko tvoje mnenje ni obče sprejeto. Ko o tem razmišljam, mi je takoj jasno, da za to odraslost verjetno tudi sama potrebujem še nekaj let.«
    
Na začetku pandemije covida-19 se je za hip zdelo, da bomo kot širša družba bolj solidarno stopili skupaj in se povezali, sedaj vidimo vse preveč razhajanj. Kje se je zalomilo?

»Razdor in nepripravljenost slišati drug drugega so nas tudi v preimeru pandemije pripeljali do poraza solidarnosti in sočutja. Žal. Mislim, da je zdaj pravi trenutek, da to popravimo. Začnemo lahko 11.7. na referendumu za pitno vodo. Verjamem, da si vsi želimo lepega življenja, le poti do tja so različne. Ne verjamem pa, da je človek v resnici lahko srečen na račun nekoga drugega.«

Starejše novice