Foto: Adrian Pregelj, RTVSLO
Profile picture for user Ziva Brecelj Živa M. Brecelj
Ustvarjeno dne
Čet, 17.6.2021 06:27
Valentina Smej Novak o mnenju in stališčih, globalnem razumevanju hrane in dejstvu, da je način prehranjevanja politična opredelitev.

Vsestranska Valentina Smej Novak je filozofinja, kolumnistka, prevajalka, televizijska voditeljica, pisateljica, svetovljanka, direktorica založbe Vida in ena najbolj elegantnih intelektualk pri nas. Prekmurka, ki ima najraje prekmurske ocvirke s črnim kruhom, je svojo televizijsko pot začela z ustvarjanjem kuharskih oddaj, sedaj pa na Televiziji Slovenija vodi pogovorno oddajo Zadnja beseda, kjer z iskrivimi sogovornicami odstira aktualne teme in fenomene našega časa. 

Ko gledamo vaše oddaje si o vas ustvarimo podobo, da se lahko pogovarjate o katerikoli temi. Vas toliko stvari resnično zanima in se v vsako temo poglobite, da lahko nastopite kot enakovredna sogovornica strokovnjakom z različnih področij? 

»Zmeraj te kakšna tematika bolj pritegne od druge, oziroma si v njej bolj domač. V snovanju in izbiranju tem se na uredništvu pogosto izkristalizirajo tudi kakšne teme, ki mi niso tako blizu. Na tiste se navadno toliko bolj pripravim, kar je tudi en od izzivov takšne oddaje. Po drugi strani pa mož pravi, da sem odvisna od novic, zelo rada sledim toku dogodkov, poskušam pa spoznati tudi več plati iste novice, saj je marsikaj stvar konteksta. Zanimajo me družba in usode ljudi.«

Danes se zdi, da moramo imeti mnenje in stališče o vsem, pa čeprav določenega področja ne poznamo dovolj. Kako pomembno je imeti mnenje, in ali se strinjate s trditvijo, da moder človek nima mnenja o vsem in zavzema le stališča, ki jih lahko poglobljeno utemelji? 

»Razlikovati moramo med podajanjem vrednostnih sodb, opredeljavnjem za ali proti, gorečim zagovarjanjem ene strani in oblikovanjem mnenja. Mnenje ne pomeni zagrizenosti. Pomeni lahko  ravno obratno, boljše razumevanje različnosti. Tudi če se do nečesa ne opredelimo, lahko o tem razmišljamo. Pravzaprav je paradoksalno - več razmišljaš o določenih stvari, manj enostransko si opredeljen in bolje razumeš več plati. Seveda pa nobenu sistemu niso blizu ljudje, ki se ne želijo opredeliti in ostati v svojem mehurčku. Zelo pomembna je svoboda, da kdaj mnenje tudi spremenimo, saj to spada k informirani odločitvi.«

O čem nimate mnenja oziroma stališča? 

»Razmišljam o marsičem in pri tem poskušam biti zmeraj razumska in slediti toku argumentov. Goreča privrženost se navadno ne sklada z načelnostjo. Določene reči pa res spremljam precej neprizadeto, recimo afere iz sveta slavnih. (smeh)«

Nekoč ste rekli, da je vsaka prehranska odločitev pravzaprav politična odločitev. Kakšna prehrana bi bila v tem prostoru najbolj etična?

»Vsaka prehranska odločitev ima več plasti in učinkov. Najprej krakotročno in dolgoročno vpliva na posameznikovo zdravje, vpliva pa tudi na skupnost, ter ima ekološke in ekonomske posledice. Kar je za nekoga samo prehranski trend ali modna muha, je za pridelovalca konkretna posledica, ko vsepovprek propagiramo brezglutensko prehrano tudi za splošno populacijo. Takrat moramo pomisliti tudi na pridelovalce pšenice.

Taka globalna primera sta bili recimo tudi sodobni prehranski modi avokada in mandljevega mleka. Povpraševanje po avokadu je že pred leti postalo eno pomembnih ekonomskih gibal, ki so ga zaznale tudi kriminalne združbe in se v Mehiki vpletle v to trgovino. Pridelava mandljev v Kaliforniji pa pomeni močno obremenitev za tla, kar ima za posledice suše v kmetijstvu.«

Številne prehranske trende so v preteklosti spodbudili z močnimi lobiranji interesnih združenj, populacije pa so zapadale modam, velikokrat na račun lastnega zdravja. Danes prihajajo na dan odkritja, da je za gonjo proti maščobam pred desetletji stal lobi sladkorne industrije. Tudi zgodovina  sladkorja je stoletna zgodovina kolonializima, bojev za premoč, zgodba spreminjajočih se geopolitičnih razmerij, zgodba izkoriščanja, cenovnih manipulacij, v zadnjih desetletjih pa se razviti svet sooča z epidemijo debelosti, ki ji botruje pretirana uporaba sladkorja, danes ene najcenejših surovin v prehranski industriji. Ja, vsaka prehranska odločitev je vpeta v družbeno realnost in na ta način tudi politična.«

Foto: Adrian Pregelj, RTVSLO

Kako gledate na svetovni fenomen tekmovalnih kuharskih oddaj, kjer je del zapovedanega formata, da sodniki jedi tudi pljuvajo iz ust in hrano mečejo v smeti? Se vam zdi to sporno, glede na to, da oddaje spremlja veliko otrok? 

»Hrana je že dolgo tega postala bistveno več kot le vir in način preživetja, postala je način identifikacije in označevalec identitete. Po drugi strani ima določen del sveta očitno več kot dovolj hrane in živi v obilju, ki ga jemlje za samoumevno. Za marsikoga tako hrana postaja sama sebi namen, ni več sredstvo preživetja, vir življenjske energije, temveč vse kaj drugega. Ena od posledic  so tudi oddaje, kjer postane hrana tekmovalni poligon. Po drugi strani pa je govorica hrane razmeroma preprosta in zlahka seže do človeka. S hrano nagovorimo najbolj prvinsko v posamezniku in to se preprede v tem uspešnem formatu, ki očitno zmeraj najde svoje občinstvo. Je pa to gotovo odstopanje od tistega, kar hrana simbolno predstavlja.«

Kaj najraje jeste in kaj boste danes skuhali? 

»Vsako jutro skuham kosilo 'za s sabo', v zadnjem času sem 'patentirala' način, kako vse skupaj narediti s čim manj pacanja in stresa. Tudi danes bo jedilnik sestavljen iz ješprenja ali črnega riža, piščanca in sezonske zelenjave. Meni je sicer najboljša jed prekmurski ocvirki s črnim kruhom.«

Starejše novice