Njegov skrbnik Janez Cetin, ki je noja pogosto jemal na izlete v Ljubljano in skupaj z njim, pavom Janijem, nandujema Nino in Nandejem ter drugimi živalmi s kmetije spoznaval Slovenijo, pravi, da so se napadi epilepsije pri Franciju stopnjevali do tako pogostih, da je bilo prehudo. Zadnje dni je tudi na manj kot pol ure dobil napad, ki poteka podobno kot pri človeku: izgubil je ravnotežje, opletal z glavo, nenadzorovano padel na tla, brcal – grozno je bilo videti – razlaga skrbnik.
V dveh letih je prestal poškodbo glave in tri narkoze
Veterinar, ki ga je obiskal, mu je diagnosticiral epilepsijo. Specialist za eksotične ptice je Cetinu povedal, da so pri pticah epileptični napadi nasploh zelo pogosti. Zadnji mesec je Franciju življenje podaljševal tudi bioenergetik, ki ga je obiskoval dvakrat na dan. "Če ga bioenergetik ne bi zdravil, bi verjetno preminil že prej. Več pa ni zdržal," pravi Janez Cetin.
Lahko da so se ti napadi pojavili zaradi treh operacij, ki jih je moral prestati v zadnjih dveh letih.
Zaradi ugriza psa je bila potrebna dvakratna operacija, izvedel jo je veterinar iz Švice. Med prvo operacijo so mu zašili glavo, nato so mu vzeli ploščico iz čeljusti, potem pa je moral še enkrat pod narkozo, ker je pojedel nekaj, kar mu je zaprlo požiralnik. Torej bi lahko bila epilepsija seveda posledica poškodbe glave, treh zaporednih narkoz v kratkem času ali vsega skupaj, pravi skrbnik.
Ugriz psa je bil nesrečen slučaj. Pes Ari in noj Franci sta se zmeraj igrala, lovila in skupaj podila po gozdu. Franci ga je uščipnil, Ari je skočil in sta zadovoljna tekla naprej. "Enkrat leta 2019 pa je Ari spal v pesjaku, Franci pa ga je uščipnil čez gradbeno mrežo, ki je z ženo nisva postavila dovolj visoko, da Franci čeznjo ne bi mogel dati glave. Žica mu je blokirala glavo, Ari – bog ve, kaj je sanjal – je šavsnil in mu tako zdrobil čeljust. Nista bili krivi živali, če že kdo, midva," pravi skrbnik.
PREBERITE ŠE:
Živali so bolezen čutile
S Suljom, manjšim lovskim psom, sta se poslovila dan pred smrtjo Francija. Suljo ga je ponavadi polizal ali s tačko odrinil, pripoveduje njihov skrbnik. Predzadnji dan je Franci dal glavo k njemu, Suljo pa ga je celega polizal, se spominja Janez Cetin. Ko je Franci dobil injekcijo, je Suljo menda povsem podivjal, četudi ni bil zraven. Dve minuti je lajal kot ponorel. Skrbnik pravi, da z ženo nista opazila spremembe v obnašanju pri drugih živalih na kmetiji, tudi ne pri pavu Janiju, Francijevem najboljšem prijatelju, ki je šest dni starejši od Francija in s katerim sta skupaj odraščala. Nanduja Nina in Nande sta preiskala Francijevo brunarico. A živali so bolezen čutile s prijateljem.
Njegov lastnik je bil z nojem, ko je zaspal. 120-kilogramske živali pa ne smejo kar zakopati v naravi, tako da je njegovo truplo odpeljal higienik.
Spomini, od učenja plavanja do divjanja z noji
Njihov skrbnik se spominja, kako zanimivo je bilo opazovati noja in nanduja skupaj divjati. Vsi tečejo do 70 kilometrov na uro, a nanduji so veliko lažji, tehtajo do 35 kilogramov in imajo tudi manevrirne sposobnosti veliko boljše. "Nandu se pri polni hitrosti obrne, da niti ne opaziš, Franci je pa hotel narediti podobno, a je bil potreben malo večji krog in ga je vedno vrglo iz ovinka," se hahlja Janez Cetin. Skrbnik se pošali, da bi Benetke evakuirali, če bi s tako veliko ptico prišli tja, sta pa Benetke obiskala nanduja. Franci je bil v Zagrebu, naučili so ga tudi plavati. Noji zelo radi plavajo in so zelo dobri plavalci, ogromen trup imajo seveda, ki je ploven, opisuje Cetin: "Kar ornk sem moral plavati kravl, da sem ga ujel." Učil ga je na Koseškem bajerju, v vodo ga je vabil z bananami, na katere je bil Franci čisto nor.
"Da je sploh pomočil eno nogo, je trajalo celo popoldne, potem je šel malo globlje, peti ali šesti dan pa sem ga s to banano zvabil, da je stopil v prazno, tako da je bil prisiljen zaplavati. Dobil je še enkrat večje oči, a potem mu je očitno postalo všeč in sva poleti redno hodila."
Od malega je bil vajen človeške bližine
Janez Cetin pripoveduje, kako ga je šel iskat na prijateljevo farmo nojev, komaj izvaljenega. Bilo je proti koncu sezone, zato je bil Franci edini v inkubatorju. Prvi mesec mora imeti ptica nad 30 stopinj telesne temperature, zato je imel v avtu na poti do doma ves čas vklopljeno gretje. Prve tedne življenja je spal pod odejo pri njima z ženo. Že drugi ali tretji dan so ga v škatli nesli na obisk k družinskim prijateljem, zato je od malega navajen na ljudi. Pumparce, nakolenčnike in ščitnike na noge so mu nadeli predvsem, da se ga ljudje ne bi ustrašili – vendarle je ogromna žival, ki malce spominja na dinozavra, pravi skrbnik. Njegov videz je precej divji, obnašal pa se je kot mucek, se smeje skrbnik. Kasneje ga je po mestu vodil privezanega, bolj zato, da ljudem ne bi bilo neprijetno. Ko je Franci videl gručo otrok, je stekel k njim, lahko so ga vlekli za perje, karkoli, najbolj je užival v njihovi družbi, pravi Janez Cetin.
"Če bi mi kdaj v mestu pobegnil, bi se kot kuža zatekel k ljudem, kjer se počuti varno, ne v gozd. Zoprno bi bilo edino komu, ki ga ne pozna. A Franci je imel ljudi za del jate, ne za sovražnike."
Starejše novice
