Odziv na tragedijo: »Nihče ni nič videl, nič vedel. Samo redki smo paničarili«

V torek popoldne v naselju v okolici Sevnice zgodil umor. 

»Še ena grozna družinska zgodba. Mož ubil ženo in se s šestimi otroki pojavil na policijski postaji. Pretresena,« je o dogodku na Twitterju zapisala Tamara Vonta, nekdanja poslanka, ki prihaja iz Krškega.

Na družinsko tragedijo se je odzvalo tudi društvo Humanitarček, in sicer s čustvenim zapisom, v katerem poudarjajo pomembnost prijave nasilja v družini.

»Nihče 'ni nič videl', 'nič vedel'. Samo redki smo 'paničarili'« 

»Leta bojev, da bi se rešila pekla. Leta manipulacije. Leta pomoči humanitarcev, prostovoljcev ... samo, da bi lajšali ta pekel,« so se odzvali v društvu Humanitarček.

Zapisali so, da je vedno neka luknja v postopku: »V zakonu. Vedno nekaj, kar je zaustavilo postopke ... materinska ljubezen, ki te je povlekla nazaj v srž tega pekla ... in potem še korona ... štiri stene. Postajala si nemočna. Nezaceljene kosti. Bolečina v očeh. V vsakem delu tvojega telesa. Brutalnost je rodila apatijo.« 

»A nihče 'ni nič videl', 'nič vedel'. Samo redki smo 'paničarili', ko si pretepena komajda stala,« nadaljujejo v zapisu.

In potem dan ... 

»Postala si NIČ. To, kar si bila za sistem že ves ta čas, si postala še telesno,« še pišejo v Humanitarčeku in dodajajo: »Konec, ki smo se ga vsi, ki smo te poznali, bali leta in leta ... A je prišel v še brutalnejši obliki. Zakaj, si umrla? Zakaj smo kot družba dovolili, da si odšla na tako krut, brezsrčen in boleč način? Zakaj?« 

V društvu so ponudili tudi odgovore na ta vprašanja: »Zato ... ker so sosedje vedno znova pogledali stran ... ker je marsikatera 'uradna' institucija delala samo do 15.00 ... ker je lažje pojačati glasbo, kot poslušati krike izza sosednje stene ... ker si je lažje reči, da si bila sama kriva ... ker si je lažje metati pesek v oči, da si bila nerodna, da si padala, se udarjala v omarice ... ker si je lažje reci, 'se me ne tiče'.«  

Poudarjajo, da se nihče ne zaveda, koliko življenj bi lahko rešil preprost klic: »Policija, ki pride takrat. Ki vidi preklano ustnico. Ki vidi, kako ti polzi kri iz že nekajkrat razbite arkade.«

»Marsikdo reče - saj pa policija ne naredi nič? Kako veste, da ne bodo, če jih nihče niti ne obvesti ... Leta in leta nasilja včasih minejo brez ene same prijave sosedov, brez ene same prijave na policijo ... ženska brutalno pretepena. A je na koncu njena beseda proti njegovi (pesti) ...« 

»Ste opazili, koliko nasilnih smrti je v zadnjem času. Ne zgodijo se kar tako ... Morda je naš klic tisti, ki lahko reši življenje. Včasih že za tisto noč, ko policisti umirijo strasti ... ko se začne odvijati klobčič prijav na center za socialno delo ...«

Ne poglejmo stran, prijavimo nasilje.