Fotozgodba: Ljubljanski tramvaj skozi čas

Tramvaj za našo kulturno in tehniško dediščino ni pomemben le kot prevozno sredstvo, ki se je skoraj šest desetletij vozilo po mestu, temveč predvsem zato, ker so bili nekateri od tramvajev zasnovani in izdelani v Ljubljani. Novi eksponat TMS, muzeja, posvečenega tehniški dediščini in zgodovini znanosti, ponuja zanimiv vpogled v razvoj mestnega prometa, ki je našo prestolnico močno zaznamoval še posebej pred drugo svetovno vojno in nekaj let po njej.

»Večina tramvajev, ki so po drugi svetovni vojni vozili po Ljubljani, je bila plod slovenskega znanja in dela slovenskih delavcev,« poudarja industrijski arheolog in strokovnjak za varstvo tehniške dediščine dr. Tadej Brate. Tramvaji, ki so jih izdelali v ljubljanskem podjetju Električna cestna železnica (ECŽ) v letih 1939 in 1940 po načrtih prof. Feliksa Lobeta in kasneje, leta 1947, po načrtih inženirja Dušana Krapeža, so bili nesporen dokaz visoke tehniške usposobljenosti naših delavcev, mojstrov in seveda inženirjev. Kot pravi Boris Brovinsky, kustos oddelka cestnega prometa TMS, je prikolica tramvaja kot nova muzejska pridobitev »zanimiva posebej zato, ker so jo v izvirni obliki izdelali leta 1947 v delavnicah ECŽ, predhodnika podjetja Ljubljanski potniški promet (LPP) po zamisli inženirja Dušana Krapeža.«

Prvič na tramvaj v Ljubljani

Prvi tramvaj, ki je prav za Ljubljano nastal v Gradcu, je po ljubljanskih ulicah zapeljal leta 1901, ko se je zanj zavzel Ivan Hribar. Meščani so bili nad novim prevoznim sredstvom navdušeni, že prvi dan vožnje so kupili kar 6.400 vozovnic, kar je bilo za mesto, ki je takrat štelo 34.000 prebivalcev, ogromno. Vendar ker je bila vožnja s tramvajem draga, je številčnost njegove uporabe upadala.

A mesto se je vztrajno širilo in potreba po prevozu se je povečevala. Zato je leta 1931 ljubljanski mestni svet kupil 15 novih tramvajev, izdelanih v Slavonskem Brodu. Vozil je bilo kljub temu še vedno premalo, a je za nova primanjkovalo denarja. Rešitev je tedanji direktor podjetja ECŽ Janko Ženko videl v tem, da je povabil univerzitetnega profesorja, inženirja Feliksa Lobeta, naj naredi načrte, po katerih so v tramvajski remizi v Šiški izdelali osem novih vozil – šest leta 1939, leto kasneje pa še dve. Ti tramvaji so vozili po Ljubljani vse do njegove ukinitve leta 1958, potem pa še petnajst let v Subotici.

Ko so tramvajski promet ukinili tudi v srbskem mestu, se je Tadej Brate leta 1973 zavzel, da ljubljanska vozila vrnejo v Ljubljano. Kar se je leto kasneje tudi zgodilo, vendar pa se je tu začelo njihovo propadanje. Zato jih je industrijski arheolog Brate, ko je bilo njihovo stanje že tako katastrofalno, da jim je grozilo uničenje, vzel v oskrbo. Eno od tramvajskih prikolic, prav to, ki je zdaj na ogled v TMS, pa so že leta 1984 obnovili za potrebe snemanja filma Ljubezen režiserja Rajka Ranfla. Lastnik vozila (LPP) jo je nedavno podaril Tehniškemu muzeju Slovenije v Bistri, kjer so jo postavili pred ljubljanski mestni avtobus (t. i. zelenec), ki je prav tako pomemben del preteklosti in sedanjosti ljubljanskega javnega potniškega prometa.