Zadnje leto in pol je Trubarjeva ulica v Ljubljani bogatejša za še eno modno pridobitev. Na naslov Trubarjeva cesta 32 se je preselila trgovinica z visoko modo iz druge roke 2nd Chance, ki je prej delovala kot »pop-up« store, priložnostna trgovina, na različnih lokacijah, najpogosteje na Čopovi ulici v hostlu Tresor.
Na Trubarjevi ima njena lastnica Neva Virant končno dovolj prostora, da se lahko oblačila in modni dodatki, ki iščejo nov dom, mimoidočim predstavijo v vsem svojem sijaju - umetelno postrojeni v izložbi domačine in turiste vabijo že z ulice.
V 2nd hand so na voljo oblačila, torbice in ostali dodatki priznanih prestižnih modnih znamk, ki jih sicer ni mogoče kupiti nikjer drugje v Ljubljani, sploh pa ne lepo ohranjenih iz druge roke: Louis Vuitton, Prada, Gucci, Dior, Balenciaga, Burberry in ostale.
Kako se je začelo?
Lastnica trgovine Neva Virant, ki je bila, preden je prevzela 2nd chance, vodja blagovnih znamk na področju luksuzne kozmetike, se zdaj s projektom rabljenih oblačil visoke mode ukvarja že devet let.
»2nd Chance je pravzaprav moj posvojenček,« pripoveduje.
»S tem je začela gospodična, ki je imela prav tako rada visoko modo, sprva je prodajala predvsem stvari iz svoje omare, a se je potem preselila v tujino in s projektom ni mogla več nadaljevati.
Ponudila se mi je priložnost, da bi njeno blagovno znamko prevzela in ko sem vstopila v to zgodbo, sem se odločila, da se bom s tem začela resno ukvarjati. Danes je to moj glavni posel, moja služba in moja ljubezen,« se nasmehne.
Po duši je estet, lepe reči ji veliko pomenijo, ima pa tudi izostren občutek za kombiniranje, zato ji stranke zaupajo. Tudi za eleganten interier trgovinice in postavitev ter stiliranje kosov skrbi sama.
»Ko sem prevzela projekt, od tega je zdaj že devet let, sem zagotovo videla njegov potencial, čeprav sem začela v veliko manjšem obsegu, kot se to dogaja danes. Najprej sem imela showroom pri sebi doma, v hiši v Šiški, to je bila čisto drugačna izkušnja, zelo osebno, intimno.
Ampak smo se imeli luštno, tam so me ženske začele spoznavati in mi zaupati, nekako v tistem času smo zaštartali tudi instagram ... zdaj pa smo tu, kjer smo,« pove in pravi, da se je posla ves čas lotevala s srcem, kar jo je samo po sebi peljalo naprej.
»So pa seveda tovrstne trgovine tudi trend, zato se je najbrž projekt tako prijel.«
Dodaja, da bi si verjetno veliko žensk želelo, da bi bilo takih trgovinic pri nas več, tako kot v tujini, večjih modnih prestolnicah, kot so Milano, Pariz, New York, Berlin - tam so trgovine z visoko modo iz druge roke precej bolj ustaljena praksa.
»Vendar pa vse skupaj ni tako enostavno, da bi se lahko odprtja svoje lotil vsak. Za komisijsko prodajo moraš najprej pridobiti bazo strank, ki ti prinašajo stvari. Da se to zgodi, pa ti morajo zaupati, ti pa moraš tudi imeti občutek, kako to prodati naprej.
S tega vidika sem hvaležna prejšnji lastnici, ki je vseeno ustvarila nek temelj oziroma bazo, na katerem sem lahko gradila.
Poleg tega sem imela to srečo, da sem imela na začetku doma prostor za showroom, tako da stroškovno ni bilo tako naporno, kot bi bilo, če bi od začetka najemala nek prostor.«
Odločitev za lastno trgovino
Ko je Neva Virant opazila, da so njeni »pop-up« dogodki zaželeni, da je za rabljene kose visoke mode velik interes in da se na njih obrne toliko robe kljub odsotnosti oglaševanja in posebne vidnosti lokacij, kjer so se dogajali pop-upi, je sklenila, da je čas za lastno trgovino.
»Na Čopovi v hostlu Tresor sem imela to pop-up trgovinico v prvem nadstropju, sploh ni bila vidna s ceste, prav tako smo jo promovirali samo na socialnih omrežjih, a so ljudje kljub temu množično hodili tja, kosi so se prodajali, dobivali smo nove ... takrat sem ugotovila, da bi se mi lastna trgovina dejansko izplačala.«
Glede na to, da je imela spletno stran samo kratek čas - postavila jo je študentka, ki je nekaj časa delala v trgovini, a je zaradi neuporabe domena potekla -, se je glas o 2nd Chance zares širil le po socialnih omrežjih in od ust do ust.
Poleg tega na instagramu in facebooku niti ne objavijo vseh kosov, ki jih dobijo, pa tisti najbolj zaželeni poidejo le nekaj dni zatem, ko se pojavijo v trgovini.
»Marsikateri kos sploh ni fotogeničen oziroma ga je težko vključiti na sliko, ker mu ne dela usluge. Ali pa bi potreboval res veliko stiliranja, kar je včasih nesmiselno, ker preden ga postiliram, poslikam in fotografijo objavim na socialnih omrežjih, se lahko že proda.
Te reči zahtevajo veliko časa in energije, jaz pa sem, z izjemo študentke, ki mi pomaga, v večini 'one man band', tako da pač delam selekcijo in v modne zgodbe na socialnih omrežjih vključujem le najbolj fotogenične kose.«
Najbolj iskane znamke
Kar verjetno zanima marsikoga, je to, kateri kosi se najbolje prodajajo.
Povpraševanje je največje po znamkah, ki so trenutno najbolj v trendu. To so, pravi Neva Virant, seveda Louis Vuitton, Gucci, Saint Laurent, Balenciaga, Burberry, kultne Louboutin petke, Moncler bunde in podobno.
»Rekla bi, da se najbolj prodajajo znamke, ki so že tako najbolj 'vroče' in najdražje, pa tudi precej komercialne,« še dodaja.
Te popularne kose v trgovino prinesejo ženske, ki so se jih naveličale, ki so opravile zgrešen nakup in bi namesto tega zdaj raje imele kaj drugega, ali pa so oblačila oziroma torbice dobile v dar od bivših partnerjev in bi se jih rade znebile.
Ceno najbolj držijo kosi znamk Louis Vuitton in Gucci: najdražji kosi, ki so jih do sedaj prodali, so prav Vuittonove torbice, kjer se cene tudi pri rabljenih gibljejo nekje v rangu med 1200 in 1400 evrov.
»Pri Vuittonu sicer držijo ceno vsi letniki, pri Gucciju pa imajo ženske raje novejše modele,« pojasni Neva Virant.
»Če govorimo o starejših, vintage kosih, cena že pade. Pri ostalih kosih pa težko posplošujem, ker je prodaja zelo specifična in se razlikuje od kosa do kosa. No, če bi dobila kakšno torbico Hermes, bi to vsekakor verjetno tudi šlo za zelo visoko ceno, ampak tega je pri nas zelo malo.
Ravno tako ceno drži Chanel - do zdaj smo dobili in prodali eno torbico te znamke, ki je stala 1400 evrov.«
Starejše novice
