Ljubljanainfo
Po družabnem omrežju Twitter je zaokrožila objava Ljubljančanke, ki je imela ob obisku razstave del impresionista Mateja Sternena, ki je trenutno na ogled v ljubljanski Narodni galeriji, slabo izkušnjo.
Na razstavo se je odpravila skupaj z upokojeno mamo, ki je s seboj nosila manjšo torbico. Prav ta je bila vzrok za nejevoljo uslužbenke, ki je pregledovala vstopnice.
Po besedah avtorice objave je uslužbenka od upokojenke napadalno zahtevala, naj si da torbico takoj okoli vratu, da ne bi poškodovala kakšne umetnine, čeprav sta bili avtorica objave in mama v dvorani sami in bi zelo težko kaj poškodovali.
Ker je o tem, da z majhno ročno torbico niso smele vstopiti v galerijo, ob čemer so bile ravno tako deležne neprijaznih opozoril zaposlenih, v preteklosti že poročalo nekaj bralk Ljubljanainfo, smo se na vodstvo galerije obrnili po pojasnilo, čemu tako strog protokol v zvezi s torbicami, ki ga nimajo niti nekatere najbolj znane svetovne galerije.
V pariški Louvre denimo seveda ne morete s kovčkom ali nahrbtnikom, brez težav pa v muzej vstopite z ročno torbico (dolžine manj kot 30 centimetrov), v kateri lahko prenašate tudi vodo in majhne prigrizke.
Podobno je v newyorški Momi, madridskem Pradu in istanbulskem muzeju moderne umetnosti, kjer dovoljujejo celo velike nahrbtnike, le da jih morate nositi pred sabo, ne na hrbtu.
Čemu je torej Narodna galerija izjema?
Na naše povpraševanje se je odzval pomočnik direktorice Narodne galerije Bojan Kuhar.
Uvodoma je izrazil obžalovanje zaradi slabe izkušnje, ki jo je imela obiskovalka, saj se v Narodni galeriji po njegovih besedah zelo trudijo, da bi delovali v smeri odličnosti, predvsem z vidika njihovih obiskovalcev in njihovih izkušenj ob obisku Narodne galerije, kot tudi z vidika programov, razstav in mnogih dejavnosti za otroke, mladino in odrasle.
»Kar se tiče obiska razstavišč z večjimi torbami in nahrbtniki, pa so pravila jasna,« je dejal.
Dogovorjeni so, da pred obiskom razstavišč prosijo obiskovalce, da se večje torbe in nahrbtniki - večji od formata A4 in debelejši - shranijo v garderobne omarice, ki so na voljo obiskovalcem na obeh vhodih.
Po njegovih besedah naj bi bila to praksa večine evropskih muzejev in sicer se tega poslužujejo zaradi varnosti neprecenljive kulturne dediščine, ki jim je zaupana, zaradi varnosti umetnin.
»Naj omenim, da mnogi muzeji zaradi varovanja umetnin uvajajo tudi prehod skozi rentgen, kot na primer graški muzej sodobne umetnosti,« je še povedal.
To po informacijah Ljubljanainfo sicer drži, vendar večina muzejev po prehodu skozi rentgen obiskovalcem nato dovoli, da ročne torbice normalne velikosti obdržijo pri sebi in jih nosijo na rami.
Kuhar je za Ljubljanainfo povedal tudi, da so v galeriji zelo hvaležni za odziv obiskovalke, čeprav bi si želeli, da bi bil drugačen.
»Ponosni smo, da imamo res zelo malo reklamacij. A vsaka pritožba je pritožba preveč. Zavedamo se, da nam lahko samo kritične pripombe in predlogi za izboljšanje pomagajo, da lahko postanemo boljši. In vedno jih razumemo z vso resnostjo in odgovornostjo. Pohvala nas seveda vedno razveseli, a običajno malček ohromi, dobrohotna kritika pa nam omogoča, da postanemo boljši. In zato se bomo trudili še naprej.«
Posebej se bodo trudili, da bi bili njihovi zaposleni še bolj prijazni, kar je tudi sicer njihov cilj.
»Žal mi je, da moram slišati, da nismo dovolj uspešni na področju dobrega počutja naših obiskovalcev. A raje to kot lažna utvara, da je vse v najlepšem redu. Zdaj imamo priložnost, da se še izboljšamo. In zares verjamem, da se bomo, saj smo se s kolegi temu zavezali!«
Pomočnik direktorice je poudaril še, da ne premore nobene tolerance do nevljudnosti, saj je zadovoljstvo obiskovalcev njihova prioriteta, a se mnogokrat počuti nemočnega, ko vidi, da se ni dovolj le pogovarjati o pomenu omike in bontona, saj smo si ljudje različni in si kakšno stvar vedno razložimo po svoje.
»Svet in mi z njim nismo popolni. Običajno kaj je prav in kaj ne, popolnost, vsak od nas razume kot 'narejeno po moji meri'. Bolj srečen in miren in zadovoljen bi bil, če bi se znal bolj prepustiti trenutku in sprejeti nepopolnost.
Tako pa tudi sam verjamem v odgovornost, dogovorjena pravila medosebnega komuniciranja in vedenja. V omiko, v spoštljiv in vljuden odnos. Mislim, da bi brez njihovega upoštevanja postalo občevanje med nami vedno bolj barbarsko, kar bi bil res civilizacijski poraz in kmalu tudi propad,« je zaključil.
Starejše novice
