Zenit Cool Britanie: Oasis so avgusta 1996 nastopili pred 250.000 ljudmi (foto: Big Brother recordings).
Ustvarjeno dne
Ned, 26.9.2021 12:50
Dokumentarni film o glasbeni eri, ki se ne bo nikoli več ponovila.

Predstavljajte si tole (danes) neverjetno situacijo: bend, ki je na sceni dve leti, z dvema albuma sproži takšno evforijo, da njihove pesmi donijo in se prepevajo povsod, pevec in kitarist, brata iz machensterske delavske družine sta vsak dan na naslovnicah časopisov, sta neposredna, nesramna in strašansko duhovita.

Celotna država diha z njima in v ritmu njune glasbe. A se zdi, da se ju histerija ne dotakne, v njen uživata, popivata, se drogirata in ves čas javno prepirata.

Dve leti po izidu prve skladbe bend napove dva megakoncerta sredi poletja, v času pred internetom to pomeni nakup fizične vstopnice po urah čakanja v vrsti ali preko telefona, a 250.000 vstopnic poide v nekaj urah. Povpraševanje preseže dva milinona interesentov oziroma 2,7 odstotka celotne populacije Velike Britanije (!).

A kdo bo igral dva tedna na istem prizorišču? Mogoče kdaj drugič. A ta drugič se ne zgodi nikoli več.

Nastopa Oasis v parku Knebworth, ki je v preteklosti bil rezerviran izključno za »težkokategornike« tipa Led Zeppelin, Queen, Pink Floyd in The Rolling Stones, sta ostala zapisana v zgodovino britanske glasbe kot magični trenutek, ko so se zvezde poklopile v unikatno konstalacijo: v pravem momentu se je najpopularnejši bend v najboljši formi predstavil pred najentuzijastičnim občinstvom.

Mogoče ne prvič, a verjetno zadnjič v takšnem obsegu kjerkoli po svetu.

Dokumentarec Oasis Knebworth 1996 režiserja Jaka Scotta, ki smo si ga prejšnji četrtek lahko ogledali v Cineplexxih po Sloveniji, je zapis tistega konca tedna, ki bo dogodku avgusta 1996 za vedno prilimal oznako legende – podobno, kot je za festival Woodstock naredil istoimenski razvpiti film Michaela Wadleigha.

125.000 duš čaka na prihod benda 10. avgusta 1996 (foto: Mick Hutson).

Ko bend brezhibno ujame duh časa

Kako je torej bratoma Gallagher (Liam na vokalu, starejši Noel na kitari in z notnim zvezkom v roki) uspelo tako hitro tako močno obnoreti Veliko Britanijo?

Po dolgih letih vladavine desne konservativne vlade so ljudje bili siti politike in generične glasbe, ki je vladala lestvicam. Val grunga, ki je zapljusknil iz ameriške obale leta 1991, se je s smrtjo Kurta Cobaina spomladi 1994 začel umikati.

Oasis so prvi singel simbolično izdali nekaj dni pred Cobainovim samomorom in kontrast med nihilistično melanholičnim izrazoslovljem grunga in evforičnim pristopom britpopa, ki so ga hitro poosebljali Oasis (ki so prišli na sceno po prvih uspehih Suede in Blur in še pred njimi The Stone Roses) ne bi bil lahko večji.

Če je Cobain spisal I Hate Myself and I Want to Die (Sovražim se in želim umreti), so Oasis prepevali Live Forever (Živeti večno). Oasis so izhajali iz zelo »britanskega« Manchestra, bili so sinovi delavskih družin, oblačili, govorili in obnašali so se tako kot povprečni Britanci.

V intervjujih sta bila britansko duhovita, redno sta hodila na nogometne tekme in večino prostega časa preživela v pubih. In seveda najpopomebnejše, glasbeno sta se naslonila na zlato ero britanske glasbe iz šestdesetih (The Beatles, The Who, The Kinks, The Rolling Stones) in po serijskem traku posnela nekaj še danes zimzelenih štikelcev: prepevala sta o pobegu iz umazanega mesta v boljšo prihodnost (Rock 'n' Roll Star), o »nas in njih« (Live Forever), življenju na zavodu za zaposlovanje, kjer omama predstavlja edini pobeg (Cigarettes and Alcohol), o čakanju na sončni dan po dežju (Some Might Say), Noel pa je hkrati mojstrsko znal ubdesediti nežno emocijo v »moške« refrene za prave dedce, ki svojih občutkov ne želijo razkazati (Wonderwall).

Bile so evforične skladbe (epska Champagne Supernova, Acquiesce), druge so delovale kot himne za prepevanje za šankom puba (Don't Look Back in Anger), včasih, redko celo zelo intimne izpovedi (Talk Tonight).

Novi časi so se refleksirali na vseh področjih umetnosti (film, slikarstvo, kiparstvo, glasba) in v politiki s suvereno zmago laburistične stranke pod vodstvom Tonyja Blaira. Ljudje so se na veliko družili, popivali in se drogirali. Velika Britanija je postala Cool Britania.

Popularnost benda se je kosala z Beatlomanijo trideset let prej. Na fotografiji: Bonehead, Liam Gallagher, Noel Gallagher, Guigsy in Alan White (foto: Big Brother recordings).

Toda, nobene od teh tem se dokumentarec ne dotakne, če želite videti komične pripetljaje bratov Gallagher, je za vas dokumentarec Supersonic (2016), ki se ukvarja z obdobjem od začetka benda do triumfa na Knebworthu, širšo sliko drugega prihoda britpopa zaokrožuje dokumentarec Live Forever (2003), v katerem sta Gallagherja ena glavnih sogovornikov, na YouTube zlahka izbrskate ure in ure duhovitih intervjujev ali koncertnih eskapad na odru.

Knebworth se ukvarja izključno z vikendom 10. in 11. avgusta 1996 in zgodbami ljudi, ki so se znašli v prostrani množici. Kar filmu daje poseben čar, zgodba tako ne govori biografije benda, niti ne prinaša posnetkov iz zakulisja, temveč se odpre s posnetki napovedi dveh koncertov, stampedom na vstopnice in nato levji delež časa preživi na prizorišču.

Domiselno zmontirani posnetki z odra se mešajo z VHS posnetki iz publike, ki evforično doživlja koncert. Zgodbe o nakupih vstopnic (večina se je vnaprej zavedala, da bo prisostvovala zgodovinskemu trenutku), potovanju na podeželje, kjer se v Stevenagu »skriva« graščina Knebworth, nostalgično oziranje po gledanju benda in nato štorije o kaotičnim prometnih zamaških po koncertih, daje film iz rok benda v roke občinstva.

Člani Oasis so seveda intervjujvani, a se ne pojavijo na ekranu, kamera ostaja v letu 1996. V evforiji in v miroljubnem vikendu glasbe (na presenečenje policije so med 250.000 ljudmi opravili le deset aretacij) se tako v dveh urah postavlja spomenik dogodku, ki se najverjetneje ne bo več ponovil.

Jutra po prekrokani noči

Oasis se po triumfu v Knebworthu niso oddahnili in premislili o prihodnosti. Čez dva tedna so se odpravili na ameriško turnejo (v ZDA niso niti približno delili navdušenja nad razvpitim britanskim bendom), se po nekaj dneh skregali in vrnili domov.

Avgusta 1997 je izšel tretji album Be Here Now, na katerem so dolge, brenčeče skladbe bile zmiksane tako, da se basa praktično ni slišalo, ki je sprva pošel v rekordni nakladi, a v nekaj mesecih postal precej osovražen.

Bend se je podal na šestmesečno svetovno turnejo na krilih lastne zloglasnosti, a je šlo za sklepno dejanje triletne dominance v glasbenih medijih.

Ko se je maček po dolgi prekrokani noči manifestiral z melanholičnim albumom Standing on the Shoulder of Giants (2000) in odhodom Guigsyja in Boneheada, je bilo jasno, da smo vstopili v novo tisočletje.

Oasis so do fatalnega prepira pred pariškim koncertom avgusta 2009, po prevetritvi postave ostali precej drugačen bend, ki je sicer še vedno razprodajal otoške stadione, glasbeno pa so albumi zdaj prinašali dve, tri himnične klasike, preostanek minutaže pa so zasedal predvidljivi material v preverjeni formuli.

Poletje 1996 je bil zenit popularnosti bratov Gallagher, kul Britanie in zadnja era megalomanske evforije na vedno dinamični britanski sceni. Čez desetletja se bo film gledal kot dokumentarec na kanalu National Geography.

Kot polaroid neke stare ere, ko so junaki delavskega razreda za hip postali nacionalne ikone (takratne ankete javnega mnenja so pokazale, da bi Noel Gallagher zlahka postal premier, če bi se kandidiral!) in to kljub temu, da so se ves čas prepirali, drogirali in na vsakem koraku zafrkavali z mediji. To je (bilo) možno samo v Angliji.

Od novembra tudi iz domačega naslanjača

Dokumentarec izide na DVD/BluRay formatu novembra in z njimi še kopica dodatnega materiala na različnih formatih od vinila, do zgoščenk in kaset, med drugim tudi prvič oba celotna posnetka sobotnega in nedeljskega večera.

Starejše novice