Şlika je simbolična.
Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Čet, 26.5.2022 18:15
V Sloveniji smo včeraj potrdili že drugi primer opičjih koz. Zato smo se odločili preveriti, kako se virus opičjih koz prenaša, kako dovzetni smo za okužbo in kakšni so sploh znaki okužbe z virusom opičjih koz.

Opičje koze so redka bolezen, ki jo povzroča okužba z virusom opičjih koz. Omenjeni virus spada v rod ortopoksvirusov, ki med drugim vključuje tudi virus variole, ki povzroča črne koze, virus vakcinije, ki se uporablja v cepivu proti črnim kozam in virus kravjih koz.

Opičje koze so bile sicer prvič odkrite leta 1958, ko sta se pojavila dva izbruha bolezni podobna kozam, in sicer v kolonijah opic, ki so jih hranili za raziskave.

Od tod tudi ime 'opičje koze', saj se je virus sprva prenašal med njimi.

V Sloveniji dva primera

Prvi primer opičjih koz pri človeku je bil zabeležen leta 1970 v Demokratični republiki Kongo, v obdobju okrepljenih prizadevanj za odpravo črnih koz.

Od takrat so o opičjih kozah poročali pri ljudeh v več drugih srednje- in zahodnih afriških državah. Med njimi v Kamerunu, Srednjeafriški republiki ter Slonokoščeni obali.

Primeri opičjih koz pri ljudeh so se pojavili zunaj Afrike, povezani z mednarodnimi potovanji ali uvoženimi živalmi, vključno s primeri v Združenih državah, pa tudi v Izraelu, Singapurju in Združenem kraljestvu.

Četudi je v zadnjih letih prišlo do posameznih okužb zunaj Afrike, na primer izbruh leta 2003 v Združenih državah Amerike, pa je do prvega večjega prenosa bolezni z opičjimi kozami prišlo v maju letošnjega leta. Dva primera posledično beležimo tudi v Sloveniji. 

Po svetu potrjenih že več kot 200 primerov

Trenutni izbruh opičjih koz se je v Evropi začel 6. maja 2022, začenši z britanskim rezidentom, ki je po potovanju v Nigerijo, kjer je bolezen endemična, začel kazati simptome, skladne z opičjimi kozami.

Število se je nato v naslednjih dneh v Angliji začelo povečevati, od 18. maja pa o mnogih primerih poročajo iz vse večjega števila držav in regij, predvsem v Evropi, pa tudi v Severni Ameriki, Južni Ameriki, Bližnjem vzhodu in Avstraliji.

Število potrjenih primerov opičjih koz po svetu je po zadnjih podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni v sredo doseglo 219, in sicer zunaj enajstih afriških držav, kjer je bolezen endemična.

Skupno število primerov se je tako od 20. maja povečalo za petkrat.

Največ potrjenih primerov je trenutno v Združenem kraljestvu, in sicer 71. Sledita Španija z 51 primeri in Portugalska s 37 primeri, zunaj Evrope pa so največ primerov zabeležili v Kanadi, in sicer 15 in v Združenih državah Amerike, kjer beležijo devet primerov.

Virus se prenaša tudi preko izdihanih kapljic

Do prenosa virusa opičjih koz pride, ko oseba pride v stik z virusom iz živali, človeka ali materialov, okuženih z virusom.

Virus vstopi v telo skozi poškodovano kožo, tudi če ni vidna, dihalne poti ali sluznice, torej preko oči, nosa ali ust. 

Prenos z živali na človeka se lahko pojavi z ugrizi ali praskami, pripravo mesa divjih živali ali neposrednim stikom s telesnimi tekočinami živali, na primer prek kontaminirane posteljnine. 

Na drugi strani se domneva, da pride do prenosa s človeka na človeka predvsem na podlagi izdihanih kapljic. Ker pa dihalne kapljice na splošno ne morejo potovati več kot nekaj metrov, je potreben dolgotrajen kontakt iz oči v oči.

Drugi načini prenosa s človeka na človeka vključujejo tudi neposreden stik s telesnimi tekočinami ali okuženimi površinami, na primer preko kontaminiranih oblačil ali perila.

Kakšni so znaki in simptomi bolezni?

Inkubacijska doba, torej interval od okužbe do pojava simptomov opičjih koz, je običajno od šest do 13 dni, lahko pa tudi od pet do 21 dni.

Pri tem pa lahko okužbo razdelimo na dve obdobji:

  • Obdobje invazije, ki traja od nič do pet dni, za katero so značilni zvišana telesna temperatura, intenziven glavobol, limfadenopatija oziroma otekanje bezgavk, bolečine v hrbtu, bolečine v mišicah in intenzivno pomanjkanje energije. Pri tem pa je otekanje bezgavk zelo značilno za opičje koze, v primerjavi z drugimi podobnimi boleznimi, kot so norice, ošpice ali črne koze.
  • Obdobje, ko se začnejo pojavljati kožni izpuščaji, se običajno začne v enem do treh dneh po pojavu vročine. Izpuščaji so pri tem navadno bolj osredotočeni na obraz in okončine kot na trup. Izpuščaji tako v 95 odstotkih prizadenejo obraz, ter v 75 odstotkih dlani ter podplate. Pri obolelih je lahko prizadeta tudi ustna sluznica, genitalije in oči. Izpuščaji pa so lahko različnih vrst, od makul (lezije z ravno osnovo) do papul (rahlo dvignjene čvrste lezije), veziklov (lezije, napolnjene s prozorno tekočino), pustul (lezije, napolnjene z rumenkasto tekočino) in skorij, ki se posušijo in odpadejo. 
Slike posameznih lezij oziroma kožnih pojavov opičjih koz (vir: GOV.UK).

Bolezen navadno blaga, a je hujša pri otrocih

Opičje koze so bolezen s simptomi, ki trajajo od dva do štiri tedne. Hudi primeri so pogostejši pri otrocih in so povezani z obsegom izpostavljenosti virusu, zdravstvenim stanjem bolnika in povezanimi zapleti.

Večja nevarnost pa je tudi pri posameznikih z oslabljenim imunskih sistemom.

Zdravljenje opičjih koz je v glavnem podporno, saj je bolezen običajno blaga in si večina okuženih brez zdravljenja opomore v nekaj tednih.

Za virus bolj dovzetne osebe mlajše od 40 do 50 let

Cepivo proti črnim kozam, cidofovir in tekovirimat se lahko uporablja za nadzor izbruhov opic.

Cepljenje proti črnim kozan se tako lahko uporablja pred kot po izpostavljenosti virusu opičjih koz, kar naj bi bilo po nekaterih študijah do 85 odstotkov učinkovito. Zato ljudje, ki so bili v otroštvu cepljeni proti črnim kozam, doživijo blažji potek bolezni.

Čeprav je bilo cepljenje proti črnim kozam v preteklosti obvezno, so danes osebe, mlajše od 40 do 50 let, odvisno od države, lahko bolj dovzetne za opičje koze zaradi prenehanja akcij cepljenja proti črnim kozam po vsem svetu po izkoreninjenju bolezni. 

A lahko pri opičjih kozah pride tudi do zapletov. Ti navadno vključujejo sekundarne okužbe, bronhopnevmonijo, sepso, encefalitis in okužbo roženice s posledično izgubo vida.

Pri tem se je razmerje med smrtnimi primeri opičjih koz v preteklosti gibalo med nič in 11 odstotki v splošni populaciji in je bilo višje med majhnimi otroki. V zadnjem času pa se delež smrtnih primerov giba okoli tri do šest odstotkov, poroča Svetovna zdravstvena organizacija.

Starejše novice