Foto: Bobo
Profile picture for user Patricija Fašelek P. F.
Ustvarjeno dne
Pet, 6.5.2022 08:10
V času epidemije in lockdowna se je veliko ljudi odločalo za posvojitev živali, saj so imeli dovolj časa za sprejetje novega družinskega člana. Epidemije je konec, zato smo preverili, kakšno je stanje.

V začetku aprila so imeli v ljubljanskem zavetišču nastanjenih 17 psov in 20 mačk. To pomeni, da imajo v primerjavi s časom epidemije sedaj nekoliko več psov, vendar pa razlog za povečano število ne tiči v tem, da jim jih ne bi uspelo oddati.

»Gre za to, da smo sedaj več psov sprejeli. Nimamo pa na odprtem za posvojitev nobenega mačka, vse smo oddali. Zanimanje za posvojitev ostaja visoko, česar smo veseli,« je za Ljubljanainfo povedal Marko Oman, vodja zavetišča.

Zaradi dolgega seznama čakajočih posvojiteljev vsaka mačka, ki je pri njih na voljo za posvojitev, hitro najde nov dom, pri psih pa je zgodba nekoliko drugačna. V zavetišču ostajajo predvsem starejši ali vedenjsko zahtevnejši psi: »To niso običajni družinski psi, ampak iščejo sebi posebno sorodno dušo. Kandidatov, ki bi jim ustrezali, ni veliko in včasih psi čakajo na svoje posvojitelje tudi več let.« 

Najdlje je pri njih na svoj pravi dom pes čakal pet let, na koncu pa je vendarle dobil posvojitelja, s katerim se ima sedaj odlično. »Res je tudi, da določeni psi po nekaj letih spremenijo svoje vedenje, s časoma lahko postanejo bolj umirjeni in bolj obvladljivi, kar pomeni, da tudi lažje najdejo primernega kandidata,« je razložil Oman. 

Foto: Bobo

Imajo več psov kot med epidemijo

Manjše pasme in pasji mladiči dobijo svoj nov dom najhitreje – te rezervirajo že takoj, ko postanejo na voljo za posvojitev. Razlog, da imajo trenutno več psov kot v času epidemije, se skriva v večjem sprejemu psov in ne v zmanjšanem številu posvojiteljev, in sicer do tega prihaja zaradi urejanja izvora psov:

»V oktobru je začel veljati nov zakon o zaščiti živali, ki veleva, da morajo vse živali, ki nimajo znanega izvora, torej da nimajo mikročipa in niso registrirane, v zavetišče. Tukaj za pridobitev statusa poskrbimo v skladu s predpisi, v določenih primerih se izvaja tudi pod nadzorom uradnega veterinarja.«

Primerov, kjer bi se živali, ki so bile posvojene med korono, po koncu epidemije vračale v zavetišče, zaenkrat niso zabeležili.  Že pred samo oddajo namreč posvetijo veliko pozornosti temu, komu psa oddajo, nove lastnike pa opozorijo na vse vidike, ki jih s seboj prinese posvojitev:

»Za nas je posvojitev uspešna samo takrat, kadar žival pri posvojitelju tudi ostane, zato se z interesenti že od začetka veliko pogovarjamo. Vsak kandidat mora izpolniti vprašalnik, ki za nas predstavlja iztočnico za ugotavljanje, kaj posvojitelj sploh pričakuje od živali, kaj ji lahko nudi in kakšne pogoje ima.«

Največja napaka je, če izbiramo psa na podlagi izgleda, je opozoril Marko Oman: »Mi dajemo videz na zadnje mesto, saj je veliko pomembnejše, da se karakter živali ujame s karakterjem kandidata in da njene značilnosti ustrezajo življenjskemu slogu kandidata. Skratka, čim večje ujemanje je ključ za uspešno posvojitev, izgled je na zadnjem mestu

Pogosto se dogaja, da pridejo kandidati v zavetišče z zanimanjem za določeno žival, ki jim je všeč, potem pa njihovo osebje z njimi opravi pogovor in predlaga drugo žival, ki jo na koncu kandidati posvojijo. »Vsakemu damo možnost, da se z živaljo spozna, da jo začuti,« je pojasnil Oman. 

Foto: Bobo

Mladič ali starejši pes?

Posvojitev pa ni zaključena s podpisom pogodbe, ampak se komunikacija z novimi skrbniki nadaljuje še nekaj časa po tem, ko je žival že pri skrbniku: »Spremljamo, se pogovarjamo in svetujemo, v kolikor je potrebno. Rezultat tega je ogromno uspešnih posvojitev, tako da se živali redko vračajo.« 

Ob posvojitvi je vredno pretehtati, ali si res želimo mladiča, ali pa je za nas morda primernejši starejši pes oziroma mačka. V zavetišču opozarjajo, da naj se za starost živali odločamo glede na naš življenjski slog, razpoložljiv prosti čas in pričakovanja: »Zavedati se moramo, da so mladiči živahni in polni energije, zato zahtevajo veliko pozornosti in ogromno aktivnega časa.«

Starejše živali so že bolj umirjene in manj aktivne, s tem pa tudi manj moteče v okolju. Za navajanje na novega lastnika sicer potrebujejo malo več časa kot mladiči, ampak tudi starejša žival nas sprejme in se nauči novih stvari, so prepričani na Gmajnicah: »Da starega psa ne moreš nič več naučiti, ne drži.

Bolj pomembno je, da razumemo, kaj pričakujemo od živali, kaj si želimo, da je. Če želimo žival za na kavč in za crkljanje, je zagotovo boljša izbira starejša žival kot mladič.«

Zavetišče Ljubljana je novo zavetišče z veliko prostora in dovolj kapacitet za nastanjene živali. Veseli so vseh donacij, saj jim to omogoča, da za živali ustrezno in kar se da dobro poskrbijo: »Nam je v interesu, da se za živali poskrbi po strokovnih standardih, da bivajo v dobrih bivalnih pogojih, da se pri nas dobro počutijo ter da se dobro počutijo tudi zaposleni in obiskovalci.«

Trudijo se 24 ur na dan, 365 dni v letu

Za delo v zavetišču je potrebna ogromna mera entuziazma, saj ne gre za službo, kjer se delavnik zaključi po osmih urah, ampak gre za poslanstvo: »S tem živimo, za to živimo.

Ves čas smo v to vpeti, trudimo se 24 ur na dan, 365 dni na leto. Živali niso roboti, ki bi jih lahko po drugi uri izklopili in naslednje jutro spet vklopili, ampak potrebujejo nenehno oskrbo in temu se tudi mi prilagajamo oziroma to sprejemamo.«

Po besedah Marka Omana smo slovenska družba ena bolj odgovornih na svetu, ko pride do posvajanja, nege in skrbi za živali. To se odseva tudi v razmerah, v katerih živijo naši psi: smo ena redkih držav na svetu, ki sploh nima prostoživečih psov. Število zapuščenih psov se z leti močno zmanjšuje.

Ljubljanskemu zavetišču se je v zadnjih dvajsetih letih sprejem psov, ki potrebujejo novega lastnika, zmanjšalo skoraj na četrtino, saj je vedno manj psov zapuščenih.

»Tudi ti psi, ki pridejo v zavetišče, so večinoma izgubljeni. Od vseh sprejetih psov kar tri četrtine vrnemo nazaj njegovemu skrbniku. Povedano drugače: število zapuščenih psov, torej tistih, ki smo jih v zadnjem letu oddali novim skrbnikom, je desetkrat manjše kot izpred dvajsetih let.«

Žal pa takih uspehov ne žanjejo pri mačkah, saj število zapuščenih mačk še vedno ostaja visoko. Na tem področju si prizadevajo za sterilizacijo in kastracijo mačk, ker se v zavetišču znajdejo predvsem nezaželeni mladiči, so pa dosegli, da se tudi mačke registrira in jim dodeli mikročip.

»Rad bi poudaril, da sta sterilizacija in kastracija pravi pristop k zmanjševanju števila zapuščenih mačk v zavetišču. Vsak lahko začne pri sebi, pri svoji živali, in nam s tem najbolj pomaga.«

Starejše novice