Profile picture for user Ljubljanainfo Ljubljanainfo
Ustvarjeno dne
Pet, 6.5.2022 06:54
Čeprav ji oznaka invalid ni pri srcu, je hibo, s katero je rojena, sprejela kot priložnost. Že desetletje je nepogrešljiv del Ženskega nogometnega kluba Radomlje, zadnjih nekaj let pa je tudi članica reprezentance v odbojki sede.

Je parašport v Slovenji premalo cenjen? Tudi o tem smo se v prvem pogovoru letošnje serije člankov Odkrito na spletu pogovarjali s Tijo Vrhovnik, ki se s protezo na desni roki uspešno dokazuje tudi v športu.

Triindvajsetletna študentka biopsihologije je nogometašica in trenerka v Ženskem nogometnem klubu Radomlje ter reprezentantka v odbojki sede.

Z odbojkarsko reprezentanco je prejšnji konec tedna tekmovala na turnirju Zlate lige narodov v Šempetru v Savinjski dolini.

V odbojko sede jo je 'zvabil' Matic Keržan

Slovenke, ki v odbojki sede spadajo med najboljše reprezentance in so s svetovnih prvenstev prinesle že tri medalje, so se na domačih tleh merile s Poljakinjami, Nemkami, Italijankami in Madžarkami.

»V odbojko me je nekako zvabil Matic Keržan. Z njim sva se poznala že pred njegovo nesrečo, povezal naju je ravno nogomet. 

Ob zaključku ene od sezon smo med drugim igrali odbojko stoje in takrat me je povabil, da pridem pogledati kakšen trening. In od takrat dalje se me niso znebili,« o svojih začetkih v smehu razlaga Tija.

Z odbojko pridobila samozavest

»Ne bom lagala, da samo sebe popolnoma sprejemam tako, kot sem. Kdaj pa kdaj pridejo trenutki, predvsem na večjih družbenih dogodkov ali ko je ob meni večje število neznancev, ko se pojavi socialna anksioznost, 'trema', kako se bodo name odzvali drugi. 

Največje težave mi v takšnih primerih predstavlja rokovanje. Osebi po navadi ponudim levo roko, odzivi pa so zelo različni. Preden sem začela igrati odbojko, sem v javnosti le redko snela protezo. Ta mi je predstavljala nekakšno zavetje. Ljudje so zanjo sicer vedeli, vendar se od daleč na videz nisem razlikovala od njih. 

Oznaka invalid mi še vedno ni pri srcu, sem pa z igranjem odbojke precej pridobila na sproščenosti v družbi ter samozavesti. Tudi protezo pogosteje snamem,« odgovarja na vprašanje, kaj ji je odbojka dala glede sprejemanja in dojemanja invalidnosti.

Tija dodaja, da lahko odbojko sede igra prav vsak, z njimi trenira tudi veliko »neinvalidov«. Pogosto se jim pridruži kdo od igralcev »navadne« odbojke, ki je zaradi poškodbe v tistem trenutku ne more igrati. 

Letos se je pričelo tudi ligaško tekmovanje, ekipe pa so lahko mešane sestave. Tija in soigralke vse športne navdušence vabijo, da se jim pridružijo na igrišču in se preizkusijo v tem zanimivem športu.

Parašport še vedno premalo izpostavljen

Slovenci smo športen narod, to velja tudi za invalide, ki pogosto posegajo po mednarodnih športnih uspehih. Naša sogovornica ob tem poudarja, da je promocije parašporta veliko premalo.

Tako so uspehi parašportnikov večkrat spregledani, verjetno pa bi bilo vrhunskih dosežkov še več, v kolikor bi se izboljšala promocija športa med invalidi samimi.

Priznava, da tudi sama dolgo ni vedela za bogato ponudbo parašportnih disciplin:

»Koliko je parašport promoviran in poznan v Sloveniji, pove to, da nisem vedela, da parašportne discipline in tekmovanja v Sloveniji in po svetu sploh obstajajo. Pa se s športom ukvarjam že od malih nog. 

Dokler nisem pričela igrati odbojke, nisem niti vedela, da imamo Zvezo za šport invalidov. Na URI Soča sem, ko sem bila mlajša, opazila zelo majhen plakat ravno za odbojko sede. Mislila sem, da to zame ne pride v poštev, ampak za tiste, ki nimajo nog in ne morejo stati. 

Nisem vedela, da bi se lahko ukvarjala z atletiko ali plavanjem in tekmovala v disciplini 'sebi podobnih'. Kar je precej žalostno. To verjetno tudi pove, koliko se ceni šport invalidov v Sloveniji in kako je razširjen.«

Foto: osebni arhiv Tije Vrhovnik

Vedno našla način, da se je prilagodila

Odbojkarsko reprezentanco sestavlja pisana druščina športnic. Kapetanka ekipe je Lena Gabršček, ki - v nasprotju s Tijo - protezo nosi na levi roki. Lahko bi zapisali, da se tako pravzaprav dopolnjujeta.

Ravno Lena je v enem od intervjujev dejala, da bi imela težave, če bi kar naenkrat imela obe roki. Z njo se strinja tudi Tija.

»Ko se bila mlajša, sem večkrat razmišljala, kaj bi izbrala, če bi mi bila dana odločitev, da izberem eno ali obe roki. Rada bi poudarila, da si obeh rok nikoli nisem želela zato, da bi lahko živela 'normalno'. 

Vedno sem našla način, da sem se prilagodila. Menim, da lahko delam, karkoli se odločim, z eno ali pa obema rokama. Da bi imela obe roki, sem si včasih zaželela predvsem zato, da bi bila enakovredno sprejeta s strani okolice.

Strinjam se z Leno. Tisti, ki poznajo obe, vedo, da sva bolj nerodne sorte, verjetno bi se najina nerodnost z dvema rokama samo še potencirala,« pravi v smehu.

Prva ljubezen je nogomet

»Nogomet sem pričela igrati, ker mi je bil šport kot tak všeč. Mi je pa, če gledam za nazaj, zagotovo predstavljal stabilno sredino, kjer sem bila sprejeta od samega začetka in sem se vedno počutila enakovredno,« Tija razlaga o prvi športni ljubezni.

Del Ženskega nogometnega kluba Radomlje, ki letos praznuje deset let, je že vse od začetka. Z nogometom je okužila tudi mlajšo sestro Tajo in mamo Simono, ki je danes članica izvršnega odbora kluba.

Vsi v družini so jo tudi pred več kot desetimi leti podprli, ko se je vključila v nogomet, ob tem pa poudarja, da podpora staršev pomeni izjemno veliko:

»Starši pa tudi vsa ožja družina me nikoli niso obravnavali, da sem nekaj drugačnega, vedno sem se počutila enako in enakovredno. Za to sem jim zelo hvaležna. Podpirali so me, ne glede na to, za kaj sem se odločila. 

Že od malega sem bila vključena v šport, plavala in smučala sem skoraj prej, kot hodila. V osnovni šoli sem hodila na judo, kasneje sem trenirala tudi badminton. Nogomet sem rada spremljala in ga veliko preigrala po šoli s sošolci. 

Če že, je imelo na moje vključevanje v nogomet vpliv to, da sem ženska. Kot majhna v 'deški šport' nisem bila vključena, ker sem bila 'drobna'. Moj čas je tako nastopil, ko sem obiskovala osmi razred in so v Radomljah začeli oblikovati dekliško ekipo. Pol leta kasneje je bil ustanovljen ŽNK Radomlje.«

Foto: osebni arhiv Tije Vrhovnik

Zaustavila je ni niti poškodba kolena

Pred štirimi leti jo je od nogometnih zelenic oddaljila poškodba kolena, ki pa je bila, kot pravi, razred zase. Tudi zato je ne more primerjati s čimerkoli iz preteklosti. S poškodbo se je spopadla kot vsak športnik, ki ima rad svoj šport in želi v njem uspeti. Se je pa takrat rada pošalila, da je sedaj zares primerna igralka za odbojko sede.

Danes v nogometu deluje tudi kot trenerka, lani je dokončala izobraževanje za trenersko licenco UEFA B. Dela s selekcijo do 13 let, torej z dekleti, ki so v letih, ko jim po glavi roji sto vprašanj.

»Nekatera dekleta, ki jih treniram, so v klubu že nekaj časa in so me spoznale že prej. Tudi tiste, ki se sedaj vpisujejo, so me do sedaj sprejele kot trenerko. 

Tiste, ki so se nam pridružile v hladnejših mesecih, nekaj časa sploh niso opazile, da nosim protezo. Seveda je marsikatera vprašala, kaj se mi je zgodilo, vendar so me vse sprejele kot nogometašico in njihovo trenerko, s tem pa niso imele težav. 

Včasih se kdaj pošalim na svoj račun, ko katera kdaj jamra, da nečesa ne more opraviti in to se jim ponavadi zdi blazno zabavno,« se spominja ene od anekdot.

Manj prijeten pa je spomin na dogodek iz enega od krožkov na okoliških osnovnih šolah:

»Vodim tudi krožke na osnovni šoli, tam so predvsem mlajša dekleta od prvega do tretjega razreda, ki rada sprašujejo, predvsem pa so pri tem brez filtra. Vem, da ne mislijo slabo in je to zanje predvsem nekaj novega. 

Se mi je pa enkrat zgodilo, da se je dekle po več opravljenih krožkih odločilo, da ne bo stalo ob meni, ker je moje 'stanje' nekaj nenormalnega in ker se boji, da bo tudi ona postala taka, če bo blizu mene. 

O tem sva se pogovorili in od takrat naprej ni bilo več nobenih težav. Mi je bilo pa v tistem trenutku zelo neprijetno, predvsem pa nisem natančno vedela, kako naj se odzovem.«

Dokazala se je tudi ob menjavi šole 

Vsi imamo trenutke, ko gremo skozi lepe in težke trenutke, ko nam ne gre po željah. Kako se z zahtevnejšimi obdobji ter dojemanjem okolice in sošolcev spoprijela naša sogovornica?

»Okolici sem enostavno vedno morala dokazati, da sem ji enakovredna. Najbolj me je razkurilo, če mi je nekdo rekel, da nečesa verjetno ne zmorem. Prvo in praktično edino težko in zahtevno obdobje sem imela, ko sem iz podružnične šole prešla v Osnovno šolo Vodice. 

Iz razreda 11 otrok in okoli 30 otrok na celotni šoli sem prišla v šolo s približno 500 učenci, ki me niso poznali. Če prej nisem imela težave in proteze v razredu po navadi sploh nisem nosila - velikokrat sem jo celo pozabila v razredu ali garderobi in to sploh ni bilo nič nenavadnega -, sem se potem morala spoprijeti z zafrkavanjem novih sošolcev. 

Kasneje sem z dobrimi ocenami in zmagovanjem pri športni vzgoji, tudi v igri med dvema ognjema, pridobila na 'ugledu' in na zafrkavanje smo vsi hitro pozabili,« pravi vsestranska športnica.

V preteklosti članica kadetske in mladinske nogometne reprezentance pa ni imela nikoli težav na zelenicah. V smehu se spominja, da so bili še najbolj šokirani sodniki, ko je proteza »poletela« po igrišču:

»Nikoli nisem opazila, da bi me igralke iz nasprotnih ekip gledale kako drugače. Kljub vsemu je bilo klubov in igralk malo, tako da so se verjetno na to hitro navadile. 

Najbolj je bil verjetno šok za sodnike. Seveda niso opazili, da nosim protezo, dokler se ni zgodilo, da me je žoga nepripravljeno zadela prav vanjo in se mi je proteza snela in odletela po igrišču. Takšnih dogodkov ni bilo malo.«

Foto: osebni arhiv Tije Vrhovnik

Proteza del vsakdana

»Prvo protezo sem dobila pri devetih mesecih. Še sedaj jo imam doma, čeprav sem jo kot majhna redko nosila. V vrtcu in prvih treh letih osnovne šole sem jo večinoma časa puščala okoli in s tem strašila ostale. 

Kljub temu je z mano, še preden sem se zares pričela zavedati sebe. Nanjo sem se popolnoma navadila in je zame nekaj čisto samoumevnega. 

Moja proteza je sicer čisto estetske narave, kar pomeni, da nima mehanizmov, zaradi česar bi se lahko premikali prsti in dlan. Vseeno jo pogosto uporabim pri vsakdanjih zadevah,« pravi o uporabi proteze.

Telesna hiba je ni zaustavila niti pri izobraževanju. Po maturi na gimnaziji Šiška se je odločila za študij biopsihologije.

Letos dokončuje dodiplomski študij, z naslednjim študijskim letom pa ima postavljen cilj vpisati podiplomski študij psihologije. Tudi v prihodnosti želi ostati povezana s športom:

»Po končani gimnaziji sem vedela, da bo moja poklicna pot tekla vzporedno s športom. Od tega se ne morem ločiti. Tudi kot športnica sem bila soočena z izzivi, ki jih nameni vrhunski šport. Po končani fakulteti se želim usmeriti v športno psihologijo.«

S trmo in vztrajnostjo se je dokazovala okolici

Za konec pogovora smo 23-letnici postavili še vprašanje, če invalidnost dojema kot oviro ali priložnost? Pri odgovoru se ni obotavljala.

»Priložnost. Verjetno bi Tija z dvema rokama marsikje že prej odnehala. Enoroka Tija pa si tega v nobenem primeru ni dopustila. 

Praviš, da ne morem preplezati plezalne stene? Glej me. Da ne morem plavati dovolj hitro, da bi dobila značko za Krpanovo knjižico? Ti pokažem knjižico.

Trma in vztrajnost sta bili moji sopotnici v mlajših letih, ko sem morala okolici dokazati, da zaradi svoje podobe nisem prav nič drugačna, kasneje pa sta bili zaslužni, da sem se razvila v osebo, ki ne izpusti stvari iz rok že ob prvem neuspehu,« Tija poudari ob koncu zanimivega pogovora.

Tudi iz Tijine zgodbe lahko prav vsi črpamo energijo za vsakodnevne izzive, ko marsikdo od nas potoži že ob najmanjši prepreki. Vztrajnost je lahko tudi naše vodilo.

Starejše novice