Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Beton Ltd., drzen glamur in vrhunski šov; veličastne stavbe in čas, ko je vse mogoče; so to le sanje, ki pripadajo preteklosti? V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni, ne odgovorni. Vse, kar smo izgubili. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave. Kot da je celotno življenje, medtem ko smo živeli, nadomestila lažna svoboda, v kateri drugi odločajo o tem, ali bomo nekje v bližnji prihodnosti pomirjeni državljani, obupani posamezniki in/ali emigranti nekje daleč stran.

Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga [fr. Tuer sans gages] razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco.Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila.

Iz kritik:
»Vizualni koktajl, nasičen s takratnimi glasbenimi šlagerji in vabljivimi ritmi (glasba Janez Weiss in Jure Vlahovič), disko kroglami, neonskim sijajem, šampanjcem v izobilju in dogajalnim razvratom ter razvedrilno histerijo, je zasnovan kot nekakšen gala večer (prostor oblikovala son:DA, kostume Mateja Benedetti). Je interaktiven, poln nostalgičnega zanosa, vsi trije izvajalci krmarijo med več identitetami in naglo spreminjajo lokacijske točke znotraj tega danes izmišljenega, nekoč realnega ‘raja na Zemlji’. Rekonstrukcija plastičnega uživaštva in obenem »brezskrbnega« socializma nekatere posrka kot spomin na lastno izkušnjo, drugim pa nakaže (do določene mere dokumentarni) izsek časa, ki ga niso nikoli doživeli.« Zala Dobovšek, Delo

Ponovitev 29. marca bo opremljena z zvočnim opisom za slepe in slabovidne. Uvodna zvočna predstavitev scene in igralcev se začne ob 19.30. Za slepe in slabovidne ter njihove spremljevalce so vstopnice brezplačne, prosimo pa za predhodno rezervacijo na [email protected]

Koncept in režija: Beton Ltd.
Glasba: Dead Tongues (Janez Weiss, Jure Vlahovič)
Scenografija in oblikovanje svetlobe: son:DA
Dramaturgija: Andreja Kopač
Kostumografija: Mateja Benedetti
Lektura: Barbara Rogelj
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Oblikovanje maske: Luka Luka
Oblikovanje tiskanih materialov: Gašper Brezovar
Nastopajo: Primož Bezjak, Branko Jordan, Katarina Stegnar
Glas voditeljice: Taja Zuccato
Tehnični koordinator: Andrej Petrovčič
Garderoba: Nataša Recer
Šivanje kostumov: Slavica Šubašič, Irena Tomažin, Marija Špeh
Vodja projekta APT: Andrej Berger
Producentka zavoda Bunker: Maja Vižin
Produkcija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto
Koprodukcija: Bunker, Ljubljana
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Novo mesto, Mestna občina Ljubljana
Foto: Borut Peterlin