Direktorica MGL pred novo sezono o ljubljanski publiki: »Je razgledana in zahtevna«

Nova sezona Mestnega gledališča ljubljanskega bo občinstvo povabila, naj se zgodbam, igralcem in svetu približa »od blizu«. 

Na obeh odrih pripravljajo enajst premier, med njimi štiri krstne uprizoritve, tri prve slovenske uprizoritve evropskih del ter štiri drame iz svetovne in domače klasike.

Z direktorico in umetniško vodjo Mestnega gledališča ljubljanskega Barbaro Hieng Samobor smo se pogovarjali o programu nove sezone, o tem, kako zahtevno je ljubljansko občinstvo, o moči stalnega igralskega ansambla in ljudeh iz zakulisja, brez katerih predstav ne bi bilo. 

Razkrila je tudi, zakaj gledališče kljub množici filmov, serij in drugih oblik zabave ostaja neponovljiv prostor skupne izkušnje ter kakšno vlogo naj bi imelo v življenju Ljubljančank in Ljubljančanov.

Nova gledališka sezona je torej tik pred vrati. Če bi jo morali predstaviti nekomu, ki še nikoli ni obiskal MGL, kaj bi mu povedali o letošnjem programu in kakšno zgodbo želite z njim ustvariti?

»Glede na to, kako veliko ljudi vsako sezono obišče MGL, si povsem nepoučenega gledalca kar težko predstavljam. No, zagotovo bi najprej omenila združevalno moč gledališča, odličen igralski ansambel in sodobne uprizoritve, ki vse po vrsti omogočajo vsebinsko identifikacijo. Skupni naslov sezone MGL 2026/2027 je Od blizu. Povsem konkretno se ta oznaka nanaša na dve stvari: na izbor iger, ki vse po vrsti svoje junake opazujejo od blizu pa tudi na dejstvo, da je gledališče prostor specifičnega druženja, bližine. V trenutkih splošne razpršenosti zna namreč prav gledališče bežeči trenutek zgostiti v pozornosti vreden detajl.« 

Vsaka sezona ima predstave, ki se jih gledalci še posebej veselijo. Katere iz nove sezone bi sami izpostavili in zakaj menite, da bodo pri občinstvu pustili poseben pečat?

»Popolnoma nemogoče je vnaprej uganiti ali prognozirati uspeh, kvaliteto ali priljubljenost posameznih uprizoritev, zato na to vprašanje ne morem odgovoriti. V naslednji sezoni bo na obeh odrih MGL enajst premier. Štiri premiere bodo krstne, tri evropske igre bodo prvič uprizorjene v Sloveniji in štiri izbrane drame so iz nabora svetovne ter domače klasike. Velik del izbranih iger se tematik loteva s sredstvi komedije ali satire. Zakaj? Ker skozi steklo komedije nekatere podrobnosti še posebej jasno razločimo. Obetajo se velike igralske zasedbe in tudi produkcijsko dokaj zahtevne uprizoritve.«

Gledalci s svojimi odzivi pogosto povedo več kot zgolj to, katere predstave so razprodane. Kaj ste se skozi leta iz občinstva MGL naučili o Ljubljančanih – njihovih željah, vrednotah in temah, ki jih nagovarjajo?

»Ljubljana ima na vseh področjih umetnosti zelo razkošno ter vsebinsko raznoliko ponudbo. Mesto je živo, nabor prireditev v najboljšem pomenu besede svetovljanski. Vsega tega bi ne moglo biti brez »odjemalcev – uporabnikov« kulture. Ljubljanska publika je razgledana in zahtevna. Nista žanr ali reklama tista, ki napolnita dvorane. Dvorano napolni kvaliteta. Če se vrnemo v MGL: z velikim veseljem ugotavljamo, da se na listo uspešnic velikokrat uvrstijo tudi zelo zahtevne dramske predstave. Na splošno pa menim, da je trenutni pogoj za uspeh in sprejetost predstave zgodba. Ljudje raje in bolje sledijo pripovedim s čvrsto fabulativno osnovo.«

Če bi morali Ljubljano opisati skozi oči gledališkega direktorja, kaj vam obiskovalci MGL razkrivajo o mestu in njegovih prebivalcih, česar ne bi mogli izvedeti iz nobene statistike?

»Prav to, kar sem nakazala v prejšnjem odgovoru. Mesto brbota od dogodkov in drobnih atrakcij. Obenem je ravno dovolj veliko oziroma ravno prav majhno, da lahko Ljubljančani vzdržujemo nek občutek stalne prepletenosti, demokratičnega vzdušja. Vsi naši gledališki gostje iz tujine se opazno radi vračajo. Lokacija se jim zdi šarmantna in človeku prijazna.«   

MGL ima prepoznaven igralski ansambel, ki ga občinstvo dobro pozna in spremlja. Kako pomembno je za gledališče, da gradi dolgoročne odnose z igralci, in katere značilnosti po vašem mnenju najbolj zaznamujejo vaš ansambel?

»V ansamblu MGL so vrhunske igralke in vrhunski igralci. Tudi v ostalih segmentih je ta kolektiv idealen. Ljudje so delavni, pripadni, domiselni. Stalni ansambel redno dopolnjujemo z mladimi, kar strukturo poživlja in dodatno osvešča. Glavna značilnost tega gledališča so že od nekdaj topli, povezani, ljubeznivi in nekako »zavezniški« odnosi. Ustvarjalci so ambiciozni, a ne grobo tekmovalni. Mislim, da se to pozna na MGL uprizoritvah.«

Obiskovalci v dvorani vidijo končni rezultat, ne pa vseh procesov, ki stojijo za njim. Kaj je tisto iz zakulisja nastanka predstave, česar gledalci pogosto ne opazijo, pa je za uspeh predstave ključno?

»O tem nevidnem 'mehanizmu', ki deluje v zaodrju … se velikokrat pogovarjamo. Morda še premalo in predvsem premalo hvaležno. Inspicienti, šepetalke, šivilje, krojači, lučni mojstri, tonski mojstri, video mojstri, garderoberke, rekviziterji, scenski manipulanti, frizerke, maskerji, čistilke, mizarji, tapetnice  … vsi našteti in zagotovo smo še koga pozabili … podpirajo ter omogočajo gledališko predstavo.«

Danes imamo filme, serije in zabavo vedno na dosegu roke. Kaj je po vašem mnenju tisto, zaradi česar gledališče še vedno ostaja poseben prostor – ne le za ogled predstave, ampak za skupno izkušnjo?

»Odgovor ste pravzaprav zajeli v vprašanju. Neposredna bližina, konkretna živost in neponovljivost posameznega dogodka – prav to je tisto, kar gledališče dela nepremagljivo privlačno, magično.«

S kakšnimi največjimi izzivi se danes sooča mestno gledališče – pri pridobivanju novega občinstva, ohranjanju tradicije in hkrati iskanju novih umetniških izrazov?

»Logični in nujni napori gredo seveda ves čas v smer pridobivanja novih in ohranjanja obstoječih gledalcev. Ne gre pa za hlastanje po komercialnih učinkih, temveč za željo po ustvarjanju trajnega »partnerstva« v dialogu. Biti v stalni miselni korespondenci s svojim občinstvom – to je najvišji in najpomembnejši cilj.«

MGL pogosto odpira tudi sodobne teme in vprašanja družbe. Kako pomembno je za gledališče, da odseva čas, v katerem živimo, in kako najti ravnotežje med umetniško svobodo ter odzivom na družbo?

»Vsaka čvrsta gledališka interpretacija, četudi temelji na klasičnem in zelo starem dramskem delu, mora v sebi nositi sled sodobnosti, odgovor na sodobnost. Tako je naše vodilo, tak je, se mi zdi, značaj prav vsake kvalitetne odrske umetnine.«

Ko stopite iz vloge direktorice in postanete samo gledalka – katera predstava vas najhitreje pritegne? Vas bolj prepriča močna zgodba, izjemna igra, humor ali predstave, ki vas presenetijo in izzovejo?

»Prevzame me seveda sinergija vseh delcev oziroma gradnikov uprizoritve. Če pa bi morala določiti svoj osrednji fokus, so to zagotovo igralke in igralci. Z njimi pride vse tisto, kar vleče dalje: izziv, očaranost, začaranost. Zaradi njih hodimo v teater.«

Gledališče niso samo predstave, ampak tudi ljudje in trenutki, ki nastanejo okoli njih. Ali obstaja kakšen odziv gledalca, dogodek iz zakulisja ali spomin iz vaše poti v MGL, ki vam je še posebej ostal v spominu?

»Hm, veliko jih je. Morda mi je največ »dala« ena od gledalk, ki je v kratkem mailu prav šokantno natančno analizirala več zaporednih sezon in na koncu dodala: »Po predstavah veliko razmišljam in tako je najbrž tudi prav.«

Če pogledate nekaj let naprej – kakšno vlogo si želite, da bi MGL imelo v življenju Ljubljančanov? Kaj bi si želeli, da obiskovalci odnesejo s seboj po obisku gledališča?

»Točno to, kar je opisala abonentka v zgoraj citiranem mailu. S seboj naj odnesejo vprašanja, razmisleke, spoznanja. In čeprav se sliši kot paradoks: MGL naj bo z Ljubljano spojen, a znotraj tega povsem samosvoj in unikaten. Enako, kot to velja za Ljubljančanke in Ljubljančane.«