Violončelist Bernardo Brizani izhaja iz znane glasbene družine. Že zelo zgodaj je odkril svoj talent in ljubezen do glasbe.
Dobiva se na pijači v centru Ljubljane, zanj najlepšem mestu na svetu. Pove, da je vežbal, preden je prišel in da ga po najinem pogovoru čaka še nekaj ur preigravanja. Za njegovimi uspehi je poleg talenta veliko garanja in truda, ur preigravanja, izobraževanj in odrekanja. Na vprašanje ali je kdaj pomislil, da bi odnehal odgovori z odločnim ne. Čelo je in vedno bo njegova prva ljubezen.
Njegov ded je Uka Brizani, znani trobentač in dirigent revijskega orkestra RTV v Prištini, za nekatere glasbeni genij, ki je pisal aranžmaje in sodeloval z znanimi glasbenimi imeni. Oče Imer Traja Brizani je kitarist, nekdaj član skupine Amala, skladatelj in diplomirani muzikolog. Natopal je z Big Bendom in simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Prav tako je glasbenik očetov brat, ki je leta 1974 prvi prišel v Slovenijo.
Za vse je kriva čokolada
Starejši brat je hodil v glasbeno šolo, kjer se je učil klavir. Takrat štiriletni Bernardo je skupaj z mamo pogosto prihajal v šolo brata. Najprej je želel igrati harmoniko, pa se mama s tem ni strinjala. Potem je na dnevu odprtih vrat v glasbeni šoli videl otroke, ki so iz učilnice profesorice violončela Ksenije Trotošek Brlek, prihajali z velikimi čokoladami v rokah: "Že od nekdaj sem bil sladkosned in ko sem videl tisto Milko, sem rekel, da moram poskusiti, da dobim čokolado. Bilo mi je všeč, vpisal sem se in začel igrati violončelo. Kratek čas me je profesorica še podkupovala s čokoladami, a kmalu se je to nehalo. Podkupovanje ni bilo več potrebno, ker sem se v ta inštrument preprosto zaljubil."
Njegovega talenta ni bilo mogoče spregledati. Zaradi izjemne glasbene nadarjenosti se je takoj po končani osnovni šoli vpisal na študij violončela na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Vzporedno je šest let študiral pri svetovno znani profesorici violončela Natalii Gutman na Konservatoriju v Firencah. Nato je sledila Nemčija. Leta 2011 se je vpisal na magistrski študij na Staatlichen Hochschule für Musik und Darstellende Kunst v Stuttgartu pri profesorju Claudiu Bohorquezu. Magistriral je leta 2016 na Akademiji za glasbo v Detmoldu pri svetovno priznani profesorici Kseniji Jankovič. Tu je nadaljeval specializacijo in jo leta 2017 kot najmlajši v Nemčiji tudi končal. Januarja lani je na Akademiji za glasbo v Detmoldu še doktoriral. Do januarja letos je igral v orkestru Bamberških simfonikov.
"Na odru sem slikar, barvam in ustvarjam"
"Težko opišem kaj čutim, ko igram, ker še sam nevem. V tistem trenutku padeš v neko svojo atmosfero. Pred seboj imaš publiko. Vidiš ljudi, a občutek imaš, kot da jih ne vidiš. Gledaš v prazno. Si v nekem svojem svetu, ko odigraš pa prideš nazaj v realnost. Nevem, kako bi drugače opisal ta trenutek. To je umetnost. Enako kot slikar, ki na platno slika svojo umetnino, na koncertu glasbenik slika svojo. Na odru sem umetnik, barvam in ustvarjam. Nikogar ne poznam in zame nihče ne obstaja, samo moje čelo in moja vizija."
Kdor pravi, da pred koncertom nima treme, se laže, pravi Bernardo: "Vsak glasbenik ima tremo. Mesece se pripravljaš, študira in čakaš, da stopiš na oder. Point je v tem, da ko igraš, mora izgledati, da igraš lahkotno in povsem brez truda. Za publiko mora po mojem mnenju čelo koncert zveneti preprosto in sproščeno."
Odsevi Tartinija in Bernardo Brizani
Za njim je nastop na 68. Festivalu Ljubljana. Na koncertu Odsevi Tartinija je nastopil skupaj s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije in navdušil vse prisotne.
"Počutil sem se, kot bi mi vzeli otroka"
Lansko leto je prvič sodeloval na Festivalu Ljubljana, ko se mu je na klavirju pridružil Miha Haas. Kljub razprodanemu koncertu, pa je imel Bernardo ravno v tistem času veliko nesrečo. Nekaj dni pred koncertom na 67. Festivalu Ljubljana so mu iz avtomobila ukradli violončelo in njegove tri loke. Zgodilo se je sredi belega dne, v Ljubljani, v mojem domačem mestu pripoveduje: "Počutil sem se, kot bi mi vzeli otroka, ženo ali nekoga, ki je z mano celo življenje. Ta inštrument je bil moja duša, bil je popoln zame in skupaj sva preživela marsikaj." Situacijo so mu pomagali rešiti prijatelji iz Nemčije, ki so mu poslali novo violončelo, da je lahko igral na koncertu. A občutek vseeno ni bil tisti pravi.
"Nikdar nisem niti pomislil, da bi odnehal"
Od očeta in mame je pri sedmih letih v dar dobil svoj prvi CD violončelista Yo-Yo Ma: "Ko sem slišal kako igra, sem rekel, to je to. Tako bom enkrat igral tudi sam. Za mojo kožo, za mojo kri mi je on najbližji, najbolj me inspirira in zato mu poskušam slediti."
Ko so se prijatelji družili in hodili na zabave je on vadil. Vsak mesec je imel tekmovanja in razna izobraževanja. Da bi vse skupaj pustil in odnehal, ni prišlo v poštev: "Vse te obveznosti, vsi uspehi, pa tudi neuspehi te ženejo naprej."
V svoji glasbeni karieri je osvojil številne nagrade in priznanja. Igral je kot solist in v komornih zasedbah doma in v tujini. Njegova velika želja je bila, da bi pri 118-letih igral Dvořákov koncert za violončelo in orkester. Želja se mu je uresničila leta 2011, ko je nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Med njegove vidnejše nastope sodijo solistični nastop v Slovenski filharmoniji leta 2006, nastop s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Unionski dvorani leta 2007 in solistični nastop v Postojnski jami leta 2008. Pri 15 letih je zmagal na tekmovanju, ki mu je prineslo kar 14 koncertov v Ameriki. Leta 2016 je nastopil kot predstavnik zelene prestolnice Slovenije v Bruslju. Leta 2015 je zmagal na tekmovanju čelistov Joseph Haydn v Avstriji.
Trenutna situacija je težka za vse, tudi za glasbenike. Vsi glasbeni festivali so odpovedani, aprila bi moral imeti 10 solo koncertov na Kitajskem, pa so tudi ti odpadli: Če bo vse po sreči, se bo koncertiranje ponovno začelo naslednje leto in res upam, da bo tako."
