Navijači Rijeke se nikakor niso mogli sprijazniti z dejstvom, da so bili poraženi - tako na igrišču kot tudi navijaško.
Hrvaški nogomet se včeraj ni proslavil - ravno nasprotno. Najprej na igrišču: Olimpija je od prve do zadnje minute tekme počela, kar je želela.
Ko je švicarski sodnik odpiskal konec prvega polčasa, je na semaforju pisalo nekaj, kar se je bralo kot zatipk: Olimpija štiri, Rijeka nič.
Totalna dominacija in huda blamaža Riječanov, ki jim je širša hrvaška, pa tudi slovenska nogometna stroka pripirovala mnogo večje možnosti - večina tudi po prvi tekmi, na kateri je Olimpija trpela, a izvlekla zelo ugoden rezultat.
Drugi polčas je vsebinsko lepo nadaljeval prvega: udarec iz kota in - bum. Petarda. Pet golov. Toliko jih je Olimpija v minuli sezoni zabila dvakrat, obakrat proti Aluminiju iz Kidričevega, ki ne nastopa več v prvi slovenski ligi.
A Hrvatom ne smemo dajati potuhe. Niso bili tako slabi, kot je bila Olimpija neponovljivo izjemna. Zasluge gredo v prvi vrsti samo enemu človeku, trenerju Victorju Sanchezu. Olimpija je v tej sezoni še vedno nepremagana.
Kletka
Obnašanje hrvaških navijačev na včerajšnji tekmi lahko opišemo z eno samo besedo: sramotno. Že pred začetkom tekme so skušali napasti domače obiskovalce, nato pa med pobegom povzročili še manjši požar (zagorelo je grmovje pred vzhodno tribuno Stožic).
Navijači Rijeke so se po petih prejetih golih očitno odločili, da so videli dovolj. Na igrišče je najprej priletelo nekaj deset prižganih bakelj, nato pa so jih začeli metati še na okoliške tribune - kjer, spomnimo, sedijo povsem običajni navijači, bolje rečeno gledalci, povečini družine.
Ko so pred tednom dni ljubljanski navijači gostovali na Rujevici, domačem stadionu reškega kluba, so bili šokirani nad tem, kar jih je pričakalo: jeklena kletka, ki še najbolj spominja na prizor iz kakšnega živalskega vrta.
Očitno zdaj vemo, zakaj je to ponekod potrebno.
