August Strindberg | Mrtvaški ples

August Strindberg | Mrtvaški ples
režiser Eduard Miler

Igrajo: Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Domen Novak, Petra Govc

Premierno na Velikem odru Drame v soboto, 18. januarja, ob 20.00.

Strindbergova igra govori o zakonskem paru, ki ga združuje ne ljubezen temveč – ah, kako paradoksalno – sovraštvo. Sovraštvo je edina vez med Edgarjem in Alice: on vojaški stotnik, ki poveljuje pomorski artileriji, in ona nekdanja igralka. Skupaj živita že 25 let v stolpu, ki je bil nekoč zapor. Stolp je zdaj njun ovalni salon, ki ni nič drugega kot kletka, v kateri vodita svojo zakonsko vojno. Besedilo prikazuje tiranskega kapitana, njegovo manipulativno ženo in »nedolžnega« bratanca Kurta, ravnatelja karantene, ki takoj ko stopi v njun dom, reče, da v njem diši kakor po strupenih tapetah, od katerih človek zboli, diši po mrliču, ki leži pod podom, in opiše njun dom kot prostor, v katerem gospodari sovraštvo, da je komaj mogoče dihati.

Zakaj zakonca sploh vztrajata v tako strupeni zakonski skupnosti? Odgovor je preprost. Ničesar drugega nimata razen svojega sovraštva. Sovraštvo je postalo smisel življenja. Njuno sovraštvo je tako nalezljivo, da se prenese tudi na hčer. Judita, še rosno mlada, gradi s svojimi snubci zelo podoben odnos, kot ga imajo starši. Prihodnost je zagotovljena. Ime ji je sovraštvo.

Strindbergova igra prikaže svet trdosrčnih kapitanov – »vojakov« – in manipulativnih in zlobnih zapeljivk – »igralk« –, ki načrtno stopajo v zakonska razmerja. V dnevni sobi sovražnih zakoncev prepoznamo absurdnost človeškega stanja in fenomenologijo vseh konfliktov. Vsaka bolezen družbe je človeška. In še več. Vsaka bolezen narave je prav tako človeška. Obe imata za vzrok metastaziran duh.

V razgledu iz ovalnega salona se skriva dramatična neizrečenost zunanjega sveta. Zunaj je mračen jesenski večer. Vrata salona so odprta in pogled se odpira na topniško stražo: vojaka v čeladi in s sabljo, ki se kdaj pa kdaj zablešči v rdečem odsevu zahajajočega sonca. Vidi se tudi morje. Temno, globoko in (zaenkrat še) mirno.

Napetost zunanjega sveta okoli stolpa se napaja iz napetosti ovalnega salona – in obratno. V zraku je zlosluten občutek, nekakšno zatišje pred viharjem ali zastoj pred velikim pokom. Morda vse čaka na velikanski cunami, na trenutek, ko bo morje povleklo vse v svojo temno globino in osvobodilo ujetnike stolpa. Edgar, Alice, Kurt, Judit, Allan, Poročnik in Jenny so tako dramatični v svoji ujetosti, da nas lahko spravijo samo v smeh. Njihovi nekoč absurdistični značaji so danes popolnoma običajni, normalni. Afektirano trmaste posameznike poganja vsem nam znana mehanika egoizma. Prepoznamo jih tudi, ko so pri klavirju, šivalnem stroju, telegrafu, za pisalno mizo ali na ležalniku.

Neglede na položaj v življenju – danse macabre združuje vse. Mrtvaški ples simbolizira življenje kot zle sanje, smrt pa postane osvoboditev od grozot življenja.

AVTORICA PRIREDBE IN DRAMATURGINJA Žanina Mirčevska
SCENOGRAF Branko Hojnik
KOSTUMOGRAFKA Jelena Proković
AVTOR VIDEA Atej Tutta
OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš
AVTOR GLASBENEGA IZBORA Eduard Miler
AVTORICA JEZIKOVNE PREDELAVE IN LEKTORICA Tatjana Stanič
SVETOVALKA ZA FRANCOŠČINO Saša Mihelčič
ASISTENTKA KOSTUMOGRAFKE Saša Dragaš

Prikaži manj