Eva Mahkovic, Ula Talija Pollak, Jakob Ribič, Matjaž Berger: Življenje in časi Bertolta Brechta

ertolt Brecht (1898–1956) je bil gledališki človek, pravi homo theatralis, režiser, dramatik, dramaturg, teoretik in reformator gledališča. Bil je tudi pesnik in pisatelj. Toda kaj od tega je bil najprej in najbolj – to je nemara nemogoče povsem jasno določiti. Fredric Jameson zato predlaga, da o »kompleksu Brecht« govorimo kot o skupku heterogenih, diskontinuiranih in fragmentiranih slojev zgodovine – navsezadnje je bila takšna montaža protislovnih fragmentov tudi Brechtova priljubljena gledališka in umetniška forma. V približno istem času Alain Badiou zagovarja podobno stališče, namreč da Brechta vzamemo kot »emblematično osebnost dvajsetega stoletja«. Oba avtorja, tako Jameson kot Badiou, torej izhajata iz ugotovitve, da Brechtovo življenje sovpada z zgodovino stoletja, ki mu je pripadal. Med življenjem in časi Bertolta Brechta potemtakem ni preproste disjunkcije, ni nepremostljive vrzeli, prav obratno – veznik iz naslova uprizoritve namiguje, da gre med enim in drugim za nepovratni dialektični preplet, da ju je treba razbirati v skupnem, medsebojnem učinkovanju in da zato ne moremo govoriti o enem, ne da bi hkrati kaj povedali tudi o drugem. Uprizoritev Življenje in časi Bertolta Brechta tako ni klasična biografija, najsibo ta v Brechtovem primeru še tako polna zanimivih in nenavadnih anekdot, mitov, legend in domala že povsem neverjetnih usod. Namesto tega je poskus, da skupaj z Brechtom in prav skozi njega nekaj povemo o zgodovinskem kontekstu, v katerem je živel, o fašizmu in pregnanstvu ter o mračnih časih, v katerih je pogovor o drevju, kot je Brecht zapisal v slavni pesmi »Za nami rojenim«, pomenil molk o tolikerih slabih dejanjih. Še več, nemara je uprizoritev poskus historizacije, tiste značilne Brechtove potujitvene tehnike, katere učinek je, da o dogodkih preteklosti govorimo zato, da z miselne in časovne distance povemo nekaj o dogodkih naše sedanjosti.

Hkrati uprizoritev poskuša dekonstruirati mit o Brechtu-kot-geniju, velikem avtorju in izjemnem posamezniku. Vse to so ideološke kategorije, ki so se Brechtu upirale in ki so se okrog njega spletale še za časa njegovega življenja, spridom pa razširile predvsem po njegovi smrti. Brecht ne predstavlja imena zgolj individualnega, pač pa predvsem kolektivnega avtorstva, in tako v času hiperindividualizirane ter atomizirane družbe omogoča nov premislek o različnih vrstah kolektivnosti. Umetnost – in še posebej gledališče – je namreč kolektivno delo, pri čemer poudarek stoji na obeh besedah. Brechtovo gledališče je ustvarjala skupnost številnih sodelavcev in sodelavk, hkrati pa je šlo za zelo natančno organizirano, predano in požrtvovalno delo. Bertolt Brecht tako v prvi vrsti predstavlja ime delavnice ali Werkstatta, h kateri so prispevali številni Brechtovi sodobniki, mnogi samo posredno, skozi razprave in pomenke, ki so jih imeli z njim in iz katerih je ta kasneje črpal svoj navdih, drugi pa docela neposredno. Ključne pri tem so bile predvsem Brechtove sodelavke, Helene Weigel, Ruth Berlau, Margarete Steffin in Elisabeth Hauptmann, ki jih je zgodovinska pripoved o Brechtu na križišču buržoazno-patriarhalnega navdušenja nad Posameznikom (moškega spola) stalno odvračala na rob.