Plesalka in koreografinja Mateja Bučar ter industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig sta dobitnika Prešernovega nagrade za življenjsko delo za leto 2026.
Plesalka in koreografinja Mateja Bučar
Koreografski opus Mateje Bučar, rojene leta 1957, je unikum v slovenskem prostoru.
»Njegova večmedijskost koreografijo umeščata v območje izven izključne gibalne umetnosti. Njena dela so koreografske situacije, ki vselej osvetljujejo meje koreografskega medija in ga razstavljajo navznoter,« piše v utemeljitvi nagrade.
Njeno delo je s soočanji različnih materialnih tekstur, naj so bile telesne, kinetične, prostorske, svetlobne, skulpturne, snovne ali tehnološke idr., razgrajevalo trdnost in sklenjenost posameznih koreografskih gradiv in izzivalo gledalsko zaznavo plesa ter človeških teles.
Preden sta postala v teoriji popularna in v sodobnem plesu nadvse prisotna pojma predmetno naravnane ontologije in pulzirajoče snovi, ki si prizadevata postaviti pod vprašaj teoretski primat človeškega obstoja nad predmetnim, snovnim ali naravnim, je svoja dela organizirala tako, da bi iz sklenjenih, formalno trdnih gradiv ali gotovih koreografskih redov vsakdanjega življenja izstopili njihovi negativi ali krhek notranji ustroj. V teh procesih so jo zanimale pretvorbe med subjektivnim in predmetnim v plesu.
Iz njenega opusa utemeljitev med drugim izpostavlja dela Disciplina kot pogoj svobode (1996), v katerem je celoten ambient ljubljanske operne hiše pretvorila v umetniški objekt, predstave Telborg (1999), Media-medici (2001) in O Kvadrat (2002). Po letu 2000 je začela serijo svetlobno-projekcijskih koreografij, kot so Koncept koncepta (2004), Room & Road (2005), Karamazovi I (2006) in Karamazovi II - Made In China (2008), Sorry, Out Of Ideas (2009)).
Leta 2010 je predstavila novo paradigmo v svojem koreografskem opusu. Serijo lokacijskih del Zelena luč (2010), Parcking Packing (2012), Neumestljivi, nedoumljivi (2013), Dancers Without Answers (2018) umešča v različne funkcionalne ambiente in urbane prostore, koreografsko intervenira v rabe vsakdanjosti ter tisto, kar je v urbanih prostorih vselej že koreografirano, slači s svojimi vsakokratnimi koreografskimi intervencijami.
Eden od viškov koreografskih protislovij se udejanji v delu Parquet Ball / Nad parketom (2020), v katerem so tla, osrednji zaveznik plesnega telesa in njegovega gibanja, pretvorjena v veliko žogo, s katero je plesalka zapletena v duet, navaja utemeljitev.
Industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig
Saša J. Mächtig, rojen leta 1941, je s svojim ustvarjalnim, pedagoškim in intelektualnim delom vzpostavil temelje sodobne slovenske oblikovalske identitete. Kot izpostavlja utemeljitev, njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom.
V svojih projektih sistematično raziskuje psihološke, vedenjske in socialne potrebe uporabnikov ter išče načine, kako lahko sodobni materiali in proizvodni procesi služijo kakovosti bivanja. Njegovi izdelki so rezultat premišljenega, z raziskovanjem podprtega procesnega dela, ki presega intuitivno oblikovanje ter uveljavlja oblikovanje kot družbeno odgovorno prakso.
Kot njegovo najbolj prepoznavno delo utemeljitev navaja K67, modularni kioskovni sistem iz leta 1966, ki je postal ikona svetovnega industrijskega oblikovanja. Kot eden redkih slovenskih oblikovalskih produktov je dosegel status globalno prepoznavne klasike. Že od 70. let prejšnjega stoletja je del zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) in ostaja ena najbolj prepoznavnih oblikovalskih ikon iz prostora nekdanje Jugoslavije.
Mächtig je s kioski, avtobusnimi nadstreški, uličnimi elementi in modularnimi arhitekturnimi sistemi desetletja oblikoval podobo slovenskega javnega prostora. Njegovi sistemi postajališč, informacijskih elementov in urbane opreme so na novo definirali standarde javnega prostora s trajno uporabnostjo, tehnološko racionalnostjo in izjemno estetsko doslednostjo. Uvajanje modularnosti in prilagodljivosti v množično proizvodnjo je bilo izjemno pionirsko delo.
Izjemen je bil tudi njegov prispevek k institucionalnemu razvoju stroke, saj je bil med ključnimi pobudniki ustanovitve oddelka za industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in eden njegovih najvplivnejših pedagogov. Uvedel je sistematično obravnavo design managementa v Sloveniji, kar je študentom omogočilo razumevanje organizacijskih, ekonomskih in strateških vidikov oblikovanja.
Prešernovo nagrado bo prejel kot priznanje svoji ustvarjalni širini in vizionarstvu, ki je desetletja pred svojim časom oblikovalo način, kako uporabljamo, doživljamo in razumemo javni prostor, še piše v utemeljitvi.
