Janez Janša in Kerstin Wagner: KWH

Kaj narediš, ko ti država ne dovoli, da bi otroku dal ime, ki mu ga želiš dati? Se vdaš? Jo tožiš? Se odseliš v drugo državo? Se angažiraš za spremembo zakonodaje? Čakaš na boljše čase?

KWH je primer, ki izhaja iz resnične situacije otroka, ki mu starši želijo dati ime, za katero so prepričani, da mu bo dobra popotnica in spremljava v življenju. Niti v sanjah si ne predstavljajo, do kakšnih bizarnih zapletov jih bodo pripeljale birokracije treh držav, v katerih je KWH registriran kot državljan. V Nemčiji, ki se ima za pravno državo par excellence, administrativni aparat, dodobra prežet s ščitenjem nacionalnega narativa, izigrava lastno pravo in staršem ne dovoli, da bi otroka poimenovali, kot želijo. »Če menite, da delamo proti zakonu, nas tožite!« Na Hrvaškem pomotoma spremenijo ime napačni osebi. V Sloveniji posamezniku spremenijo ime proti njegovi volji.

Motivi državne samovolje so različni in elastični. Performans KWH je vpogled v različne strategije umetniške in državljanske nepokorščine ter v pretanjene taktike, ki s spoznavanjem administrativnega aparata pripeljejo do končnega cilja. V primeru KWH je to ime, ki so ga otroku želeli dodeliti starši. Kar jim je na koncu tudi uspelo.

Cikel gledaliških esejev Takorekoč* je nastal pod kuratorskim vodstvom Boštjana Narata. Izhodišče za uprizoritev so nova filozofsko in teoretsko navdihnjena besedila, ki jih na odru izvajajo njihovi avtorji in avtorice v tandemu z igralskimi partnerji in partnericami. Gre za gledališki format, ki uspešno povezuje poglobljen razmislek o aktualnih (ali večnih) temah in njihovo dinamično podajanje, s čimer razbija predsodke, da to dvoje največkrat ne hodi z roko v roki. *Termin esej je v tem kontekstu uporabljen precej svobodno in označuje besedilo s teoretsko osnovo in jasno poudarjeno literarno dimenzijo, po možnosti obogateno z osebnimi konotacijami.

Več na www.cukrarna.art
Foto: Mediaspeed