Nine Šenk: platno

Libreto: Simona Semenič
Režiserka: Yulia Kristoforova
Dirigent: Simon Dvoršak
Dramaturgija in oblikovanje giba: Ana Pandur
Scenografija: Vasilija Fišer
Kostumografija: Monika Colja
Nastopajoče: Gaja Sorč, Laure-Catherine Beyers, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran, Aja Markovič
Ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča

Opera platno ni pripoved o ljubezni, temveč zgodba o hrepenenju, ki se prepleta z realnostjo – presek enega samega, hkratnega trenutka bivanja štirih žensk. Skozi štiri protagonistke, ženske različnih starosti, ozadij in preteklosti, ki bi lahko bivale kjerkoli in kadarkoli, se prepletajo spomini, projekcije, želje in hrepenenja, arhitektura čustev, fantazij in strahov ter hkratni vdori realnosti.

Libreto Simone Semenič in glasba skladateljice Nine Šenk izhajata iz mita o Don Juanu, postavljenem v vlogo pasivnega platna za ženske projekcije. Do njihovih hrepenenj, sanj, strahov in meja njihovega obstoja dostopamo skozi njihovo izrekanje o odsotnem Don Juanu, ki predstavlja igrišče in polja možnosti, pravzaprav le eno od igrišč, ki bi lahko bilo karkoli drugega – tokrat je pač Don Juan. Tokratna uprizoritev s tem zrcaljenjem tu pa tam razgalja tudi proces, v katerem se ženske vnaprej določajo skozi imaginarij, ki ga ponuja obljuba Don Juana. Vendar pa Don Juana ni, Don Juanov je obenem nešteto – Don Juan je lutka, vsakič znova prilagojena fantaziji posameznice, ki to telo aranžira po svojih željah. platno ni metafora za pasivnost, temveč dejavno polje upora. V svetu, v katerem se ženskost zgodovinsko vzpostavlja kot odgovor na vertikalnost ideje moškega, protagonistke platna nasprotno ustvarjajo svoj lastni (fantazijski) svet, v katerem same odločajo o svoji umeščenosti vanj. Protagonistke niso žrtve, ki bi jih določal moški pogled; nasprotno, one s svojo vitalnostjo in fantazijo osmišljajo prazno točko, ob vdoru realnega, nasilja in krutosti pa ustvarjajo prostor, ki gradi vzdržljivost, skupnost in pot naprej. Njihova usoda ni vprašanje romantičnega čakanja, temveč gola, surova moč obstoja. Tudi v ritmu tovarne ženske ohranjajo svojo avtonomijo skozi humor, cinizem in neuklonljivo voljo do življenja.

Po lastni eksistenci se sprehajajo kot bitja v nenehnem gibanju. Njihova usoda ni vprašanje romantičnega hrepenenja, temveč golo preživetje; borijo se, da bi njihove lastne fantazije postale legitimne in da jim življenje ne bi predčasno odteklo.

Skladateljica Nina Šenk je za partituro opere platno leta 2022 prejela nagrado Johanna Josepha Fuxa. Delo je bilo premierno uprizorjeno oktobra 2023 v Gradcu.