ORGANUM HARMONICUM

ORGANUM HARMONICUM
Miro Božič, orglice, tidldibab (neadertalčeva piščal)
Marko Hatlak, harmonika
Polona Gantar, orgle

Spored:

Polona Gantar (1972), Veni Creator Spiritus, za orgle, orglice, neadertalčevo piščal in harmoniko (*noviteta)

Johann Sebastian Bach (1685–1750), Nun komm, der Heiden Heiland, BWV 659

Johann Sebastian Bach (1685–1750), Jesu, bleibet meine Freude iz Herz und Mund und Tat und Leben, BWV 147

Slavko Osterc (1895–1941), Pet skladb za orgle
I. Prélude
II. Chaconne
III. Caprice
IV. Choral
V. Petite fugue

Miro Božič, Improvizacija na pesem Za gore že sonce hiti Stanka Premrla

Stanko Premrl (1880–1965), Variirana obdelava pesmi Ti, o Marija

Marko Hatlak (1980), Preludij

Stanko Premrl (1880–1965), Meditacija

Johann Sebastian Bach (1685–1750), Preludij v a-molu, BWV 942

Stanko Premrl (1880–1965), Variacije na Lepa si, lepa si, Roža Marija

Miro Božič, arhitekt in glasbenik, ki poudarja, da sta tako arhitektura kot glasba prežeti z ritmom, ponavljanjem, poudarki in presenečenjem – elementi, ki zaznamujejo njegovo izrazno govorico. Svojo glasbeno pot je začel pri osmih letih, ko je prvič zaigral na orglice – darilo, ki mu ga je prinesel stric in je tedaj pomenilo začetek doživljenjskega raziskovanja tega instrumenta. V glasbeni šoli se je učil teorije in trobente, a prav orglice so ga, najprej kot samouka, kasneje pa pod vodstvom prof. Zdenke Šindič, popeljale v svet klasične glasbe in odpiranja njihovih še neizkoriščenih izraznih potencialov.

Sprva je črpal navdih iz ameriškega bluesa 20. stoletja, špageti vesternov ter lirične zvočnosti Cheta Bakerja in Milesa Davisa. V skoraj štirih desetletjih koncertne dejavnosti je razvil obsežen in slogovno raznolik repertoar, ki vključuje jazz, klasiko, šanson, rock in etno glasbo. Inspiracijo je iskal tudi v slovenski glasbeni zgodovini in pogledoval na nova in sodobna skladateljska dela. Kot solist, komorni glasbenik ali član širših sestavov je sodeloval z različnimi glasbeniki in orkestri, tudi s filharmoničnimi zasedbami. Posebnost njegovega umetniškega izraza je tudi v iskanju nekonvencionalnih prizorišč za izvedbo koncertov – med njimi izstopajo performansi v Antonijevem rovu v podzemlju idrijskega rudnika in v Krakovskem gozdu.

Leta 1993 je izdal svojo prvo zgoščeno Mozart blues, na kateri združuje priredbe klasičnih del in avtorsko skladbo Vlak. V sodelovanju s pianistom in skladateljem Blažem Puciharjem je nastal album Jazz in ti (1999), sledila pa je še zgoščenka Music in color-quartettulipan s Kvartetom Tulipan (2002), s katerimi so posneli lastne priredbe klasične, slovenske etno in rock glasbe. Med njegove kasnejše projekte sodijo Porgy & Bess (1999), glasbeni poklon Čarliju Novaku s skupino Čarlijevi angelčki ter Obljubljena dežela (2021) v sodelovanju s kitaristom Benjaminom Barbaričem.

Svojo umetniško vizijo že vrsto let deli tudi z organistko Polono Gantar. Njuno dolgoletno sodelovanje je obrodilo več arhivskih snemanj za Radio Ars ter izdajo albuma Harfa drobnega dežja (ZKP RTV Slovenija, 2005) in nastop na Evroradijskem božičnem koncertu (2012).

Marko Hatlak je nedvomno eden najbolj znanih slovenskih harmonikarjev svoje generacije. V svoji bogati koncertni karieri je med drugim izvedel samostojno turnejo po ZDA, kot solist pa je igral s simfoničnim orkestrom Moskovske filharmonije, orkestrom Jenske filharmonije, z Big Bandom RTV Slovenije, in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Bil je član nekaterih naših najbolj znanih zasedb, od mednarodno priznane zasedbe Terrafolk pa do Distango, Marko Hatlak & Funtango, Stefan Milenkovič ter Marko Hatlak in Ars tango, ki so se proslavile tako doma kot v tujini. V svojem igranju združuje prvine etno glasbe z drugimi žanri, zlasti klasično glasbo (Projekt Tango za Rachmaninova, Marko Hatlak in Funtango v sodelovanju z SNG Opera in balet Ljubljana). Igral je pod taktirkami dirigentov En Shaa, Davida De Villiersa in Marka Letonje ter si v svoji razgibani karieri oder delil s svetovno znanimi solisti, kot so Stefan Milenkovich, Vlatko Stefanovski, Stefan Hussong in Tommy Emmanuel ter izjemnimi slovenskimi glasbeniki, med njimi Iztokom Mlakarjem, Matejem Bekavcem, Mojco Zlobko, Karmen Pečar Koritnik in Ireno Preda.

Polona Gantar je diplomirala na oddelku za glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Hkrati je študirala orgle (koncertno smer) na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu pri profesorju Klausu Kuchlingu in diplomirala z odliko, leta 2003 pa je končala še magistrski študij orgel na Univerzi za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju, njen profesor je bil Peter Planyavsky.

V obdobju študija in pozneje se je izpopolnjevala v Švici, Avstriji in na Nizozemskem ter na številnih mojstrskih tečajih za orgle in improvizacijo, ki so jih vodili: Almuth Rössler, Olivier Latry, Jos van der Kooy, Peter Planyavsky, Michael Radulescu, Ewald Kooiman, Christoph Wolff in drugi. Solistično nastopa doma in v tujini, sodeluje z najuglednejšimi pevskimi zbori Slovenije in nastopa v komornih sestavih s solopevci in instrumentalisti.

Redno snema za arhiv in Založbo kaset in plošč RTV Slovenija, pri kateri sta izšli tudi zgoščenki z naslovoma Harfa drobnega dežja in Felix Mendelssohn-Bartholdy. Leta 2007 je za nemško založbo Motette (Peter Planyavsky-Ausgewählte Orgelwerke) posnela skladbo Bolero, ki jo je napisal avstrijski skladatelj Peter Planyavsky. Z različnimi slovenskimi zborovskimi sestavi je posnela še več drugih zgoščenk, za arhiv RTV Slovenija med drugim solistična orgelska dela Primoža Ramovša. V letih 2014, 2016 in 2018 je kot organistka sodelovala pri izdaji zgoščenk mednarodnega zbora Utopia-Reality Chamber Choir za norveško založbo Cantando Musikvorlag (dirigenta sta bila Ragnar Rasmussen in Urša Lah). Je glasbena urednica na programu Ars Radia Slovenija in avtorica strokovnih glasbenih člankov v Glasbeni reviji Glasna, pa tudi organistka v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani.