Parkplac

Parkplac
Razstava študentov slikarstva Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani
28. 6.–21. 8. 2024
Sodelujoči umetniki: Ana Božić, BRAVO, Samra Buljić, Maša Črešnik, Kristina Ćuso, Mihael Fajt, Jurij Hartman, Klara Kracina, Lana Kosovel, Lenča Malec, Bojan Pejović, Manja Pivk, Ajda Podgorelec, Valentin Radulović, Sara Skenderija, Janez Škrlec, Neža Urbiha
Razstava je osnovna vrednostna enota sodobne umetnosti. Večina nas, ki dela v umetnostnem polju, svoje uspehe niza v dolgih seznamih razstav. Znotraj teh obstaja jasna hierarhija, ki jo insajderji dobro poznamo, ena razstavišča so boljša od drugih, eni kuratorji kotirajo višje od kolegov, samostojna razstava je več vredna kot skupinska ... V tovrstnih diagramih, v prepletih teh in podobnih parametrov, se v zgoščenih označevalcih kaže naš profesionalni kapital. Razstavljati zato moramo in si to želimo, razstave so naša osrednja valuta v socialnem in ekonomskem sistemu sodobne umetnosti. Razstava naj bi izčistila pogled na naše delo, ga legitimirala in ostala zabeležena kot trajna vrednost – referenca na naši profesionalni poti.
Hkrati pa vemo, da se umetnost lahko zgodi le kot motnja tovrstnih premočrtnosti. V njih moramo nenehno posegati, ne zato da bi jih zrušili, temveč zato da bi v ustvarjenih odklonih, režah, nerodnostih in napakah do besede pustili – umetnost. Da bi se zgodila umetnost, je včasih treba – no, pogosteje kot le včasih – postopati tako, da se ne predstavimo v najboljši luči. Morda smo v umetnosti resnično najboljši takrat, ko ne delamo prav. Zato se razstava Parkplac, predstavitev mlade slikarske produkcije z UL ALUO, a priori odreče reprezentančnosti in zglednim vpogledom v produkcijo nove generacije slikarjev.
Namesto tega ponudi prostor umetnosti, mesenost in debelino slikarskega medija, afirmativnost do igre, nesmotrno ekonomijo, ki vsaj za trenutek onemogoča normalizacijo umetnosti znotraj umetnostnega sistema. Parkplac izhaja neposredno iz izziva produkcije študentske razstave, njene ekonomije pričakovanj in investicij, specifičnega konteksta mentorstva in njegovih ambivalenc. Vse te elemente razstava investira v igrivo ironijo, s katero posega v premočrtnost narekovanega vstopa v umetnostni sistem in vrača proces exhbition makinga nazaj v register osvobajajoče nesmotrnosti. Parkaplac ne govori o velikih gestah, prevratnih izjavah, saj so te ena izmed prefabriciranih form, ki se jim poskušamo izogniti. Govorimo o veliki afirmativnosti, ki izhaja iz užitka neizpolnjenih pričakovanj, o banalnem kot tistem, kar izostri pogled, in svobodi spoznanja, da je nespametni vložek edina prava investicija v umetnost.
Mentorja: prof. Ksenija Čerče in prof. Žiga Kariž
Produkcija: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani
Kurator MGBS: Vladimir Vidmar