Piaf, Edith Piaf

Trajanje: 60 minut

Dvajset uspešnih sezon Piaf, Edith Piaf

Običajno življenje predstave je praviloma izmerljivo s prsti ene roke. Če so zasedeni trije, je to že uspeh, če vseh pet, je mogoče govoriti o popolnem presežku. Izredno redke so tiste predstave, ki jim uspe leta šteti s prsti obeh rok. To so legendarne predstave. Predstav, za katere pa bi zmanjkalo prstov tudi druge roke, skorajda ni. So osamelci, monoliti, ki kljubujejo času in hkrati potrjujejo neuničljivo moč gledališča, sicer zavezanega minevanju. In zato vsak takšen monolit, ki presega gledališko življenje vseh desetih prstov, še kako zasluži pozornost.

Piaf, Edith Piaf je eden takšnih monolitov. Dvajset, ja, dvajset let je od premiere v Kavarni Union, na idealnem, a žal ne več delujočem odru morda najboljšega kabaretnega prostora v Ljubljani. Kakorkoli, kar se je tistega decembrskega večera zgodilo v Kavarni, nikakor ni bilo zamišljeno kot nekaj, kar bo čez dvajset let še vedno utripalo. Brez produkcijskih sredstev, velikanski kup entuziazma, mlada ustvarjalna ekipa na začetku gledaliških poti, premalo časa, preveč dela in odločnost, da se projekt izpelje ne glede na to, v kakšno obliko se bo razvil. In razvil se je v obliko, v kateri ni odvečnega detajla, v kateri se zato nič ne »postara«, na nobeno Vesnino gesto ne »seda prah«, vse je na mestu, jasno, čisto, neposredno, čustveno nabito, močno.

Uspeh Vesnine pevsko-gledališke interpretacije Edith Piaf – še danes jo glasbeno (in igralsko!) spremlja Joži Šalej – je potrdila premiera, potrdila jo je Borštnikova nagrada za najboljšo žensko vlogo, potrjujejo jo številna gostovanja in potrjuje jo dvajseta obletnica uprizarjanja.

Nihče je ni mogel spregledati.
Nihče je ni mogel posnemati.
Nihče je ne more pozabiti.
Ime ji je bilo Edith Piaf.

Zdi se, da je podoba Edith Piaf zacementirana za vse večne čase: nežno, krhko dekletce, ki jo je ulica oblikovala v presunljivo umetnico. Človek, ki poje tako odlično in samosvoje kot Edith, tega ne bi bil sposoben, če ne bi ne samo poznal, temveč tudi doživel dogodkov z druge, »slabše« plati življenja. Trditev, da le ta, ki pozna pekel, lahko govori tudi o raju, še kako velja tudi zanjo.

Predstava je bila izbrana v tekmovalni program Borštnikovega srečanja 2004, kjer je Vesna Pernarčič, večkrat nagrajena za svoje delo, osvojila nagrado za najboljšo igro.