Temnica

Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena, ki velja za eno njegovih najbolj znanih zgodb, pa tudi njegovo prvo, ki ni temeljila na literarnem vzoru ali ljudski pravljici. Tako označuje začetek avtorjevega izvirnega ustvarjalnega obdobja. Napisana je bila pred skoraj 200 leti in je doživela številne adaptacije, od baletnih do filmskih.
Andersen v svoji domišljiji animira rože, skodelice in kipe tako, da jim pripiše prvinsko lastnost. Če se roža bohoti, je domišljava. V tem pogledu je Andersenov izraz izrazito lutkoven, saj njegovi objekti vedno delujejo kot subjekti. Če vojak pade s police, pade zato, ker je želel ubežati.

Temnica na enak način raziskuje lastnosti objektov iz njihove perspektive ter jih na primaren način oživlja. V aktiven odnos z njimi se nato spletajo ritmizirano besedilo, ekspresivne glasbene pasaže in glasozvočne fraze, ki ustvarjajo razmerje med minimalizmom in kakofonijo ter kontraste med atmosfero čajnega obreda in živo animacijo materiala. In tako kot Andersen tudi uprizoritev svojega vojaka-gledalca izpostavlja elementom zemlje, zraka, vode in ognja, ki pa jih umešča v fotografski atelje, temnico.

V tej temnici objekti, animatorji in gledalci puščajo odtise spominov na dogodke iz svojega mesta in tudi na tiste iz Andersenovih zgodb. Odtisnjeni se nato dobesedno razvijajo pred našimi očmi in stopajo v nove odnose. Spletajo se med granitnimi tlakovci, svinčenimi žlicami, odvrženimi pločevinkami in vijaki. Poglejte na svet iz perspektive kositrnih vojakov, ki nikoli niso želeli postati vojaki.

V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz Andersenovega Stanovitnega kositrnega vojaka, ki je v prevodu Janeza Gradišnika izšel pri založbi Epta (1997).

Matija Solce, priznani in večkrat nagrajeni lutkovni režiser, igralec, lutkar in glasbenik, je doktoriral na praški akademiji DAMU. V svojih delih tesno povezuje glasbo in gledališče, zato so njegove lutkovne predstave hkrati tudi interaktivne glasbene skladbe. Pogosto v formi gledališča objekta vsebujejo natančno ritmično animacijo s fragmentirano dramaturgijo, prek katere gledalec postane del gledališkega eksperimenta in je vedno znova v odkrivanju nepričakovanega.

Lutkovno gledališče Ljubljana je poleg goriškega CTA (Center for theatre animation), češkega Studia Damúza in Evropskega inštituta oblikovanja (Istituto Europeo di Design) iz Španije eden od partnerjev evropskega projekta, imenovanega Puppets and Design (P & D). Cilj projekta, ki povezuje lutkovne ustvarjalce z industrijskimi oblikovalci, je, kako vsakodnevnim, povsem običajnim predmetom vdihniti dušo in jim znotraj gledališča objekta dati povsem novo pomenskost, predvsem pa umetniški kontekst. Da bi si predmeti prislužili dušo, življenje in usodo, morajo preseči svojo omejujočo materialnost in utilitarno razsežnost.

V okviru evropskega projekta Puppets and Design