Za abrahama PVC3

Zbor Slovenske filharmonije
Ambrož Čopi, dirigent
Glasbene pripovedi skladatelja Ambroža Čopija nagovarjajo pevce domačih in tujih zborov ter poslušalce že tri desetletja. Izbor skladb izraža njegov življenjski credo – veselje, upanje, ljubezen. V prepletanju različnih slogov, posvetnega in svetnega, v povezovanju starega in novega želi skladatelj preseči dimenzijo časa ter nas povabiti v svojo perspektivo sprejemanja in občutenja sveta.
Kot priprava na božič, praznik upanja in veselja nad novim koncert uvaja skladba Ero cras (Jutri bom prišel). Z uporabo večzborja ozvočuje gregorjanski koral. Vsebinsko se v njem predstavi sedem velikih t. i. o-antifon. Skladatelj v naslednjem ciklu v sodobnejši zvočnosti predstavi tri. Zadnja, O Oriens, se navezuje na skladbo I believe. Besedilo neznanega avtorja izraža vero v sonce, ljubezen in Boga kljub odsotnosti vseh treh. Skladatelj združuje različne kompozicijske tehnike, uporabljene v prejšnjih obdobjih, in citate. Posebno mesto ima v makaronskem verzu Ave maris stella in dva hommagea, W. Byrdu in C. Monteverdiju ob koncu prvega dela koncerta, ki se v veselem vzdušju sklene s tremi psalmi. Drugi del uvede cikel na besedila iz Visoke pesmi. Da bi z zvočnostjo približal čas kralja Solomona, je skladatelj uporabil antični judovski modus.
Cikel na besedila S. Kosovela iz Integralov se dotika ljubezni na mistični način ob neprisotnosti ljubljene osebe, kot občutje ali silhueta iz sanj. V skladbi He wishes for the cloths of Heaven želi z uporabo steklenih krogel (kozarcev) pričarati dimenzijo sanj. »Imam le sanje, ki ti jih polagam pod noge.« Brezpogojno in iskreno ljubezen začutimo v priredbi ljudske Eno drevce, ki se sklene z mislijo »Nikdar se ne bom več ženil« … Maša ljubezni za zbor in jazz trio je hvalnica ljubezni. Sakralno besedilo skladatelj naveže na zemeljsko ljubezen z uporabo plesnih ritmov swinga, sambe, tanga …