Od njega so se prvi poslovili njegovi ljubi prijatelji.
Iz skupnosti »Kraljev ulice« so se poslovili od enega svojih dolgoletnih članov – Milorada Adžamovića – Mića, tihega in prijaznega moža, ki je bil po njihovih besedah človek z mnogimi preizkušnjami, a tudi z veliko topline in dostojanstva.
»Odhajajo mnogi, ki jih svet redko opazi. A tistih, ki nas spustijo v svoj krog, nikoli ne pozabimo,« so zapisali v čustvenem slovesu. Mićo je bil eden tistih, ki ni silil v ospredje, a je s svojo mirnostjo in prijaznostjo puščal neizbrisne sledi.
Rad je igral šah – na šahovski plošči je našel svoj mir. Bil je človek, ki ni iskal hrupa ali pozornosti, ampak toplino sprejetosti. »Vedno prijazen, nikoli vsiljiv. Neškodljiva duša, ki si je želela biti sprejeta,« so zapisali njegovi prijatelji.
Čeprav mu je svet pogosto zapiral vrata, se ni zaprl vase. Ohranjal je svojo človečnost in nežno držo, ki jo je spremljala notranja moč. Bil je človek zgodb – ne le tistih, ki so mu jih napisali drugi, temveč tistih, ki jih je sam živel – s ponosom.
»Imel je nas – tiste, ki smo ga videli v dušo,« še pravijo »Kralji ulice«, ki bodo Mića ohranili v srcu kot enega tistih redkih, ki so znali kljub življenjskim udarcem ostati človek v polnem pomenu besede.
Njegovemu slovesu so dodali pesem Frana Milčinskega Ježka, ki se zdi napisana prav zanj:
»Ej, ceste, ceste, ceste, kam vse greste?
Ko pa se mi čas izteka,
vidim, v isto stran drže:
vedno, vedno do človeka.«
Srečno pot, Mićo.
