Leta 1976 je imela Ljubljana pet občin, nov Klinični center, Čopovo brez avtomobilov in v vsakem koncu gradbišče.
Marca 1976 je fotograf Marjan Ciglič na Prešernovem trgu posnel kazen za napačno parkiranje. Fotografija ni nič posebnega, a kaže nekaj, kar danes radi pozabimo: da so Ljubljančani pred petdesetimi leti parkirali na Prešernovem trgu in da je mesto že takrat začelo ugotavljati, da avtomobilov ne bo moglo spraviti nikamor. Parkirne ure so na Cankarjevi postavili tri leta pozneje.
Istega leta so za promet zaprli Čopovo. Na Trgu revolucije sta stali stolpnici, pred njima pa od maja 1975 Tršarjev Spomenik revolucije. Kdaj natančno je bila dokončana katera stolpnica, mi ni uspelo razčistiti. En vir pravi, da je bila ena dodana leta 1976, drugi, da je bil kompleks končan šele leta 1982. Morda imata oba prav, odvisno od tega, kaj kdo šteje za konec.
Na Zaloški je bil komaj leto star Klinični center. Odprli so ga 29. novembra 1975, po devetih letih gradnje, in takrat so ga imeli za najsodobnejšo bolnišnico v Jugoslaviji. Projektiral ga je Stanko Kristl. Štiri leta in pol pozneje je v njem umrl Tito.
Cankarjevega doma takrat ni bilo niti na papirju. Pobudo so dali novembra 1975, ko so se pripravljali na stoletnico Cankarjevega rojstva, gradnja pa se je začela januarja 1978. Prve prireditve so v Linhartovi dvorani pripravili spomladi 1980, vse do leta 1984 pa so igrali na začasnih odrih. Maximarket je bil takrat star pet let. V Mercatorju ga še danes opisujejo kot sodobno dvonadstropno veleblagovnico.
Šeststo ljudi na mesec
Ljubljana je leta 1976 vsak mesec pridobila približno šeststo prebivalcev. Pet ljubljanskih občin je v enem letu pridobilo 7.248 ljudi, od tega jih je 4.548 prišlo od drugod. Danes mesto za toliko zraste v dobrih treh letih.
Teh pet občin je bilo Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šiška in Vič-Rudnik. Skupaj so merile 902 kvadratna kilometra in segale do Vodic, Dola, Iga in Brezovice, kar je zelo daleč od tega, kar danes imenujemo Ljubljana. Zato so številke iz tistega časa nerodne za primerjavo. Geografi so jih kasneje preračunali na območje današnje mestne občine in po tem izračunu je imela Ljubljana leta 1971 218.081 prebivalcev, deset let pozneje 265.355.
Vse ni raslo enako. Občina Center je v sedemdesetih izgubila petino prebivalcev, Moste-Polje so jih pridobile več kot tretjino, Bežigrad prav tako.
Kdo je vse to vodil, sem iskal dlje, kot bi pričakoval. Mesto je imelo Skupščino mesta Ljubljane, ki ji je od leta 1973 do 1978 predsedoval Tone Kovič. Letnice so na seznamu ljubljanskih županov, v slovenskih virih pa sem ga našel predvsem po podpisu pod odlokom o hišnem redu iz leta 1977. Kar je malo žalostno, za človeka, ki je vodil mesto v njegovih najhitrejših letih. Praznik mesta je bil takrat, kot je danes, 9. maj. Tako je pisalo v statutu iz leta 1964.
Bloki, gradbišča in avtobusi
Vsi ti ljudje so morali nekje živeti. V nekaterih letih so zgradili več kot tri tisoč stanovanj. Ob Celovški je stala skoraj nova Šišenska soseska 6, načrtovana za deset tisoč ljudi. V Kosezah je stala že večina od 34 blokov, zadnje so dokončali leta 1978. V Bežigradu so prav leta 1976 začeli graditi BS 3, leto pozneje so se začele Fužine.
Najlepše to pokažejo fotografije Viljema Zupanca. Hrani jih Zgodovinski arhiv Ljubljana in na prvi pogled niso nič posebnega: polnilnica Uniona v gradnji, bloki v Štepanjskem naselju, nove stavbe za Ljubljanico na Fužinah. Ena je iz leta 1975, posneta v Trnovem ob Karunovi in Vogelni. Na njej so stare hiše, tik preden so jih podrli za bloke. Zupanc je očitno vedel, da jih ne bo več.
Tisto leto so obnovili tudi Karlovški most. Krematorij na Žalah so odprli dve leti pozneje, 26. decembra 1978.
Po mestu so vozili samo avtobusi, rumeni. Tramvaj je zadnjič peljal decembra 1958, trolejbus 4. septembra 1971, na progi Vižmarje–Vič. Ukinili so ga, ker je bila nafta poceni in so bili avtobusi cenejši. Dve leti pozneje je prišla prva naftna kriza. Podjetje se je takrat imenovalo Viator, ime LPP je dobilo šele leta 1981.
Prva avtocesta, med Vrhniko in Postojno, je bila stara tri leta. Cestnina za osebni avto je bila osem dinarjev. Obvoznice ni bilo, začeli so jo graditi leta 1979.
Hotel sem napisati, koliko je leta 1976 stal kilogram kruha in kolikšna je bila povprečna plača. Ne vem. Podatek je v statističnem letopisu za tisto leto, ki ga na spletu ni mogoče prebrati.
Našel sem le, da je leta 1975 povprečna urna plača v Sloveniji zadoščala za 4,8 litra mleka ali štirinajst jajc. In da je stoenka leta 1972 stala 40.040 dinarjev, kar meni ne pove veliko, dokler ne vem, koliko je kdo zaslužil.
Tudi Titov kip v Tivoliju me je zmedel. En vir pravi, da je stal do leta 1977, drugi, da so ga umaknili v skladišče leta 1991. Tega nisem razrešil.
Še nekaj drobnarij, na katere sem naletel spotoma. Hokejska Olimpija je bila v sezoni 1975/76 prvak Jugoslavije, nogometna je bila v ligi štirinajsta. Julija 1976 je na Bežigradu proti njej igral beograjski Partizan, zmagal z 1:0 z golom Bjekovića in tam, v Ljubljani, osvojil naslov prvaka. Dva meseca prej, 6. maja ob devetih zvečer, je stresel potres v Furlaniji. Televizija Ljubljana je že oddajala v barvah, prvi barvni Dnevnik pa je bil na sporedu šele leta 1978.
Turistov je v mesto prišlo okoli tristo tisoč na leto. Lani jih je bilo več kot štirikrat toliko.
Ljubljana je takrat nosila že dva tisoč let zgodovine, od Emone do Plečnika, in spomin na trideset kilometrov bodeče žice iz vojne. Po letu 1976 je v Kliničnem centru umrl Tito, na Trgu revolucije so razglasili samostojnost in trg preimenovali, leta 1994 pa je iz petih občin nastala mestna občina v današnjih mejah. Prvega januarja 2025 je imela prvič več kot tristo tisoč prebivalcev.
Gradbišč tudi zdaj ne manjka. Ob železniški postaji raste Emonika, avtobusi pa od avgusta ustavljajo na začasni postaji ob Masarykovi. Emonika naj bi bila končana prihodnje leto.
