Ana Žonta ima naj kmetijo v Ljubljani: »Nisem si mislila, da bom kdaj tu, kjer sem«

Ko je bila Ana Žonta še deklica, je med počitnicami kakšno soboto šla s staro mamo na ljubljansko tržnico. Stara mama je tam prodajala zelenjavo z domače njive v Sneberjah, solato, krompir in druge vrtnine. Vstati je bilo treba zelo zgodaj.

»Enkrat sem zaspala pod klopjo, ker nisem zdržala cel dan,« se smeje. »Še zdaj se kdo na tržnici spomni, ko me vidi.«

Danes kmetijo vodi ona. Bralci Ljubljanainfo so jo izbrali za naj kmetijo v Ljubljani in okolici: Kmetija Kastelic, kot je bila vpisana v izboru, je dobila 50 odstotkov glasov. Druga je bila Kmetija Dovč (18,8 odstotka), tretja Kmetija Kristan (12,5 odstotka). Sama želi, da kmetijo podpišemo kot Kastelic Žonta.

Za zmago so izvedeli od sosedov in prijateljev, ki so opazili, da se nekaj dogaja. Na kmetiji izbora med delom niso spremljali, šele ko so pogledali na splet, so videli, da so prvi. »To je res ena taka potrditev, da človek dela dobro, da se stranke rade vračajo in da so jim všeč naši izdelki.«

»To je res ena taka potrditev, da človek dela dobro, da se stranke rade vračajo.«

S tovornjaka na kmetijo

Da bo kmetijo nekoč vodila prav ona, ni bilo samoumevno. »Za kmetijo je bila predvidena sestra, ampak je splet okoliščin tako nanesel, da je to padlo name, ker sem bila naslednja za njo.«

Takrat je imela povsem drugačno življenje. Vozila je tovornjak, z zdajšnjim možem sta bila veliko po Evropi. »V mladosti si nisem mislila, da bom kdaj prevzela kmetijo oziroma da bom tu, kjer sem.« Posebnih načrtov, kaj bi rada postala, pravi, nikoli ni imela. »Vedno sem bila pripravljena na vse.«

Kmetijo je od očeta prevzela pred desetimi leti. Danes so na njej tri generacije: oče, ona z možem in njuna dva otroka.

Robot, ki ima še prostora

Kmetijo so v desetih letih posodobili, a ne toliko, da bi delo izginilo. »Ni nekaj, da bi bilo vse robotizirano. Še vedno je veliko dela.« Največja novost je robot za molžo. Molzejo 33 krav, ki dajo med 700 in 800 litrov mleka na dan. Za robota je to malo, zaseden je le kakšnih 50 do 60 odstotkov, a jim je delo precej olajšal. »Pri nas enostavno ni več šlo glede na delovno silo, ki je na razpolago, in smo se odločili za robota.«

Zjutraj gresta v hlev oče in mož, ona pomaga, če je kakšna krava bolna. »Prej sem občasno molzla, zdaj mi ni več treba.« Njen dan se začne v sirarni, nadaljuje v trgovinici, ki jo je treba pripraviti, in konča na njivi. »Tako, razgibano.«

Dela je po njenem danes več kot nekoč, ker želijo, da je vse, kar prodajo, njihova pridelava. Zato si čas zase vzame zavestno. »Ne moreš skozi samo delat. Treba se je tudi ustavit.« Ker ji pridejo pomagat sestre, si privoščijo teden dni morja na leto in kakšen vikend. Veliko ji pomenijo prijatelji, s katerimi se dobijo ob večerih ali kakšno nedeljo.

»Sem vesela, da imava take prijatelje.«

Tri dni za skuto

Mleko predeluje sama, dvakrat na teden dela jogurte in dvakrat skuto, vse sveže. Jogurt je narejen v šestih urah, potem se mora še ohladiti. S skuto je drugače. Nastaja 20 ur, nato se 12 ur odceja. »Tako da imam s skuto kar tri dni dela, da pride na police.«

Družinskih receptov ni imela, predelave mleka se je v družini lotila prva. »Nisem imela nobenih predhodnikov. Malo sem spraševala prijatelje, ki delajo sir, in so mi pomagali, da sem prišla do takšnih izdelkov, kot so.«

»Tako da imam s skuto kar tri dni dela, da pride na police.«

Kdor pri njih kupuje prvič, naj po njenem vzame navaden čvrst jogurt v steklu. »Je zelo všeč ljudem, ker je res polnega okusa. Mi nič ne posnemamo, vse je polnomastno.« Kupci zelo pohvalijo tudi skuto. Poleg mlečnih izdelkov prodajajo sezonsko zelenjavo, krompir, kislo zelje in kislo repo.

Domača prodaja jih drži pokonci

Z mlekom in jogurti zalagajo tudi nekaj vrtcev. Do sodelovanja je prišlo prek priporočil, od prijateljev do prijateljev. Del mleka še oddajo mlekarni.

Odkupna cena mleka je letos močno padla, spomladi so kmetje po poročanju RTV Slovenija dobili okoli 30 odstotkov manj kot lansko poletje. Na kmetiji Kastelic Žonta jih rešuje domača prodaja.

»Ne oddamo vsega mleka mlekarnam, ampak ga nekaj doma prodamo na mlekomatu, nekaj ga pa predelamo.«

Za majhno kmetijo je to po njenem najboljša pot.

Leto suše

Letošnje poletje jim ni prizaneslo. Julija je v Ljubljani po podatkih agencije za okolje padlo le 22 odstotkov običajne količine dežja. Kljub namakanju jim je ostal le del pridelka.

»Imamo tretjinski pridelek letos. Saj smo mi komaj živeli v tej vročini, potem tudi zelenjava ne more.« Za namakanje so porabili veliko nafte, saj črpalko na vrtini poganjajo traktorji.

S krmo bo kljub temu šlo, ker imajo še nekaj lanskih zalog. Zdaj upajo na boljše leto.

Mladim: Dobro premislite!

Za naslednja leta si želi predvsem, da bi se bolje organizirali in bi bilo delo manj naporno.

Mladim, ki razmišljajo, ali bi prevzeli kmetijo, svetuje, naj dobro premislijo in se pozanimajo, v katero panogo bi šli. Smiselno se ji zdi iti v pridelavo hrane, ki jo ljudje potrebujejo, recimo zelenjave, ali v predelavo v končni izdelek.

Točno to je pred leti naredila sama s skuto in jogurti.

Kjer se še vedno zaklepetajo

Kmetija sredi mesta ima svoje prednosti. Kupci se ustavijo, ko se vračajo iz službe, saj mnogi živijo v blokih ali hišah brez vrtov in zelenjave ne pridelujejo sami. Sneberje so se, odkar se spominja, sicer zelo spremenile, več je prometa in pozidanih njiv. Poleg je tudi industrijska cona, tako da ima kmetovanje sredi mesta tudi nekaj slabosti.

Nekoč so kupci prihajali na dvorišče in kupovali neposredno od njih. Pred kmalu štirimi leti so odprli trgovinico na zaupanje, imajo tudi mlekomat. Malo so se bali, kako bo. »Ljudje so bili navajeni, da smo se malo pogovarjali, malo podružili.«

Trgovinico so lepo sprejeli in s prodajo je zadovoljna. Stranke pohvalijo, da imajo lepo urejeno in da so izdelki dobri, odnos pa je ostal prijateljski. Včasih se s kom tako zaklepetajo, da pozabi kupiti, kar je prišel iskat. Ali pa plača in pozabi vzeti.

»Še zmeraj se malo pogovarjamo, malo počvekamo,« pravi Ana Žonta. »Tako da je zelo luštno.«