Na domačem vrtu v ljubljanski Rožni dolini je letos zrasla sončnica, ki je po izmeri dosegla kar 5,03 metra in se povzpela visoko nad okoliške strehe.
Sončnico je vzgojil Boštjan Tašner, po izobrazbi magister inženir hortikulture in raziskovalec na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Sorta Autumn Beauty ni bila le visoka, temveč tudi bogato razvejana s številnimi stranskimi poganjki, cvetovi in popki, kar ji je dajalo posebej mogočen videz.
Zgodba se je začela sredi aprila, ko so na vrtu posejali semena. Pri izbiri sort sta sodelovala tudi Tašnerjeva petletna hči in štiriletni sin, vsak je izbral po dve sorti, Autumn Beauty pa je bila sinova izbira. Sadike so na vrt presadili v začetku junija, mesto za veliko sončnico pa je bilo izbrano tam, kjer je bila prej krtina.
Ko lestev ni bila dovolj
V naslednjih mesecih je rastlina rasla tako hitro, da je Tašner njene najvišje cvetove bolje videl skozi okno prvega nadstropja kot z lestve. Najvišjo vrednost, 5,03 metra, je izmeril še pred odprtjem najvišjega socvetja, in sicer tako, da je višino vrha s palico in mizarskim kotnikom prenesel na fasado, jo tam označil in nato izmeril razdaljo do tal. Po odprtju najvišjega socvetja se je višina rastline gibala med približno 4,85 in 4,95 metra.
K tako bujni rasti je po oceni Tašnerja prispevalo več dejavnikov, med njimi genetske lastnosti sorte, ugodna lega ob hiši, obrnjena proti jugu in jugozahodu, ter redna oskrba.
»Predvidevam, da sta ji koristila odboj svetlobe od fasade in toplota, ki jo je okolica oddajala ponoči,« je pojasnil.
Zanimivo je bilo tudi razmerje sončnice s senco sosednje hiše, saj so njeni zgornji deli ob večerih zaradi višine dlje ostali osvetljeni, kot bi rastlina lovila zadnje sončne žarke.
Za rast je skrbel tudi s pazljivim gnojenjem in zalivanjem. Ob sajenju ji je dodal dve pesti dehidriranega konjskega gnoja v peletih, med cvetenjem pa jo je dognojeval z gnojilom Plantella NPK 3 : 6 : 3. V najbolj sušnih obdobjih jo je zalival vsak dan, tudi z do 30 litri vode.
Podprta z vrvmi, a na koncu zlomljena
Tako velika rastlina je potrebovala tudi trdno oporo. Spodaj sta jo podpirala dva bambusova kola, nekoliko višje, približno na polovici in treh četrtinah njene višine, pa je bila z vrvmi v treh smereh pritrjena na okoliška drevesa in balkonsko ograjo. Sončnica je tako prestala več vremenskih preizkušenj, dokler je ni 9. septembra nazadnje le zlomilo neurje.
Kljub temu, da ji je neurje odlomilo vrh, rastlina še vedno stoji in nosi velika socvetja, iz katerih Tašner namerava pobrati semena.
»Iz drobnega semena je v nekaj mesecih zrasla rastlina, ob kateri sem tudi sam deloval majhen,« je povzel svoje vrtnarsko poletje.
Z zanimanjem bo spremljal, ali bodo njeni potomci podedovali enak potencial za izjemno rast. Tašner se sicer poklicno ukvarja z zdravilnimi in aromatičnimi rastlinami ter rastlinskimi genskimi viri, pripravlja pa tudi čajne mešanice. Kot pravi, so mu rastline način življenja, domači vrt pa prostor, kjer se strokovno znanje prepleta z radovednostjo, ustvarjalnostjo in vsakodnevno skrbjo.
