Sončnica v Rožni dolini je dosegla višino 5,03 metra, dokler je septembrsko neurje ni zlomilo.
Na vrtu družinske hiše v ljubljanski Rožni dolini je letos rasla prav posebna sončnica. Preden se je odprl njen najvišji cvet, je merila kar 5,03 metra.
Bila je tako visoka, da jo je lastnik Boštjan Tašner lažje opazoval skozi okno v prvem nadstropju kot z lestve.
»Lej, oči, čez okno se jo vidi,« je navdušeno ugotovil njegov štiriletni sin.
Prav deček je izbral eno od sort, iz katerih je zrasla letošnja sončnica velikanka. Družina se je odločila, da bo skupaj z otrokoma posadila sončnice, pri čemer sta otroka sama izbrala semena. Hčerka je izbrala sorti 'Vanilla Ice' in 'Chocolat', sin pa 'Autumn Beauty' in 'Velvet Queen'. Semena vseh štirih sort so kupili v Nemčiji.
Na vrtu so posadili tri sorte, vendar je ena kmalu začela izstopati.
»Rasla je in rasla,« se spominja lastnik, ki je njen razvoj pozorno spremljal vse poletje.
Skrivnost njene izjemne višine
Tašner, ki je po izobrazbi magister iz hortikulturnega inženirstva in je zaposlen kot raziskovalec na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, meni, da je bila izjemna rast posledica prepleta genetskih lastnosti rastline, ugodne mikrolokacije, vremena in skrbne oskrbe.
Sončnica je rasla ob hiši, na delu vrta, usmerjenem proti jugu in jugozahodu. K ugodnim razmeram sta po njegovi oceni prispevala odboj svetlobe od fasade in toplota, ki jo je hiša oddajala ponoči. Ker je rastlina zrasla tako visoko, so njeni zgornji deli ob večerih ostali osončeni dlje, saj jih je senca sosednje hiše dosegla pozneje.
V sušnih obdobjih jo je zalival z do 30 litri vode na dan. Ob sajenju je dodal peletirani konjski gnoj, med cvetenjem pa uporabljal gnojilo.
Sončnica je poleg višine navdušila tudi z bujno razvejanostjo in številnimi cvetovi.
Septembrsko neurje jo je zlomilo
Ko je sončnica zrasla do izjemne višine, je postala tudi občutljivejša za močan veter. Tašner je poskrbel za oporo, vendar je septembrsko neurje rastlino nazadnje poškodovalo in zlomilo.
Takrat je bil na morju, kjer je spremljal objave o neurju in njegovih posledicah v Ljubljani. Ob prizorih razdejanja je začutil, da sončnica verjetno ne bo zdržala močnega vetra.
»Začutil sem, da je neurje najverjetneje rastlino poškodovalo in zlomilo,« se spominja.
Višino 5,03 metra je izmeril še pred odprtjem najvišjega cveta. Ko se je ta odprl, je bila rastlina po njegovi oceni visoka približno med 4,85 in 4,95 metra. Izmerjena višina je podatek lastnika in ne pomeni nujno uradno potrjenega slovenskega rekorda.
Od umetnosti do raziskovanja rastlin
Tašnerjevo pot je zaznamovala umetniška gimnazija, kjer je razvijal ustvarjalnost in drugačen pogled na svet. Ljubezen do narave in hortikulture je odkril na Primorskem, ob pridelavi lastne hrane in delu na vrtovih, v vinogradih ter sadovnjakih.
Pri 25 letih se je vpisal na študij na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
»Papir in čopiče sem zamenjal za zemljo, kramp, lopato in grablje, namesto barv pa sem začel uporabljati rastline,« opisuje svojo pot.
Danes kot raziskovalec proučuje zdravilne in aromatične rastline ter sodeluje pri ohranjanju njihovih samoniklih populacij in genetske raznolikosti. V okviru Slovenske rastlinske genske banke sodeluje tudi pri zasnovi nasada, ki bo služil raziskovanju, praktičnemu pouku in spoznavanju pomena rastlin za biotsko raznovrstnost.
Nasad razvija v senzorični vrt, kjer se umetnost prepleta z znanostjo, rastline pa študentje spoznavajo z različnimi čutili.
Pozorno opazovanje in razumevanje potreb rastlin sta mu prišla prav tudi pri vzgoji sončnice, katere izjemno rast pripisuje kombinaciji genetskih lastnosti, ugodnih razmer in skrbne nege.
Prihodnje leto nov poskus
Zgodbe sončnice še ni konec. Tašner namerava shraniti semena in jih prihodnje leto ponovno posejati. Zanima ga, ali bo iz njih zrasla podobno visoka rastlina, vendar se zaveda, da enak rezultat ni zagotovljen.
»Veliko bo odvisno od genetskega potenciala potomcev in vremena. Posebno pozornost bom namenil tudi opori in načinu privezovanja, da bo rastlina bolje kljubovala neurjem,« pojasnjuje.
Tistim, ki bi se radi lotili podobnega vrtnarskega izziva, svetuje, naj poskusijo, ustvarjajo in vztrajajo. »Nobenemu ne uspe takoj,« poudarja.
Letošnja sončnica je sicer klonila pod težo vremena, vendar je za seboj pustila semena in priložnost za nov poskus.
Morda prihodnje leto ne bo zrasla še višje, a družina bo znova lahko spremljala, kaj lahko zraste iz semena, ki ga je izbral štiriletni deček.
