Tomaž Mihelič je po izobrazbi delovni terapevt, svojo kreativnost pa vsakodnevno sprošča kot novinar in modni agent.
Širša javnost ga je spoznala leta 2002, ko je kot Marlenna iz tria Sestre stal na evrovizijskem odru.
Pred skoraj tremi leti je svojo raznobarvno paleto izkušenj dopolnil še z enim podvigom – odpravil se je na Jakobovo pot, znano tudi kot El Camino de Santiago, kjer je v 33 dneh prehodil skoraj tisoč kilometrov.
Rezultat mnogih – med njimi tudi žuljavih – korakov po španskih stezicah je knjiga 33 - To ni še ena knjiga o Caminu, v kateri Tomaž z veliko mero duhovitosti in iskrenosti opiše svojo izkušnjo, od igranja tetrisa v nahrbtniku pred odhodom do občutkov ob zaključku poti.
Svojo zgodbo bo podrobneje delil tudi na pogovoru ob knjigi, ki bo v petek, 9. maja, ob 18. uri na Drugi gimnaziji Maribor, kjer bo knjigo mogoče tudi kupiti.
Ugodno potovanje, neprecenljive izkušnje
Za večdnevno romanje se odločajo različni profili ljudi – nekateri se tja odpravijo iz verskih vzgibov, drugi iščejo sebe, tretji bežijo pred svojo realnostjo.
Tomaž ne spada v nobeno od teh kategorij:
»Camino se mi je zdel odlična priložnost, da za malo denarja veliko doživim.
Sem namreč aktiven dopustnik in ne potrebujem odmikov v neznano, da bi razčiščeval z lastnimi dilemami in strahovi.
Vsekakor pa imaš med večurno hojo veliko časa za razmislek.«
Po njegovem mnenju mora človek svoje iskreno jedro najti že zjutraj, ko se pogleda v ogledalo.
Če se tam ne najde, se ne bo našel niti na španskih prostranstvih.
»Na poti lahko srečaš tudi čustvene debile, psihopate in prevarante. Camino ni le za poduhovljene izlete – na njem so ljudje vseh narodnosti, starosti in socialnih stanj.
Kljub vsemu gre večinoma za čustveno odprte ljudi,« pravi Tomaž, ki je na poti spoznal, kako zelo smo si ljudje med sabo podobni.
Camino ni tekmovanje
Kot poudarja, na poti ni prostora za kaprice, razvajenost in napuh – tega se otreseš že v prvih dveh dnevih.
Čeprav se je soočil tudi z žulji in vnetimi mišicami, svoje počutje na Jakobovi poti primerja z začetno fazo zaljubljenosti.
Nikoli ni pomislil, da bi obupal:
»Odnehaš lahko na tekmovanju, jaz pa tja nisem šel postavljati rekordov. Vprašanje je bilo le to, če bom zmogel.
Gre za preizkušanje psihične in fizične vzdržljivosti.«
Posebnih rutin ni imel, je pa vsak dan začel z zajtrkom, kar zanj sicer ni običajno. Hitro je namreč spoznal, da je celodnevna hoja precej zahtevnejša s praznim rezervoarjem.
Tudi glede tehnologije ni čutil potrebe po popolni abstinenci. Uporabljal jo je po pameti:
»Ne živimo več v dobi, ko so nam pošto prinašali golobi. Telefon mi je prišel prav za komunikacijo z drugimi pohodniki in za hitrejše iskanje informacij.
Predvsem pa za beleženje občutkov s pomočjo foto, video in glasovnih zapisov, čeprav se mi takrat še sanjalo ni, kako zelo mi bo ves ta material koristil pri pisanju knjige.«
Pot, ki pusti pečat
Camino je v Tomažu pustil globoko sled. Sam pravi, da je bilo teh 33 dni med najbolj izpolnjujočimi v njegovem življenju in čeprav ostaja isti človek, je njegova 'vžigalna vrvica', kot pravi svojemu temperamentu, zdaj bistveno krajša.
Med hojo ga je spremljal občutek svobode, ki je v prvih dneh izzval tudi kakšno solzo. Celotno izkušnjo bi opisal s tremi besedami: osvobajajoča, vznemirljiva in slastna.
»Zanima te, kaj se ti bo pripetilo in kdo bo naslednji mimoidoči, ki ti bo odprl srce. Ko za sabo pustiš vsakodnevni stres, se lažje osredotočiš na spoznavanje ljudi in njihove zgodbe te hitreje prevzamejo.«
Svojo 'drugo družino' s poti je močno vzljubil in z mnogimi ohranja stik še danes.
»Priporočam, da greste na Camino sami«
Tomaž potovanje priporoča prav vsakomur. Sam je na njem prejel, kot pravi, »enormno količino ljubezni«. Tistim, ki jih takšna izkušnja mika, svetuje, naj ne čakajo:
»Če je kaj, kar v življenju imamo, je to čas. Za denar nikoli ne bomo vedeli, koliko ga bomo imeli, itak ga je vedno premalo. Zdravje je, kakršno je. A čas – tega imamo, pa si ga vseeno težko vzamemo.«
Za zaključek še svetuje, naj se pohodniki ne zanašajo le na svojo fizično, temveč predvsem na psihično kondicijo, saj je ta na Caminu bolj na udaru. Vsem priporoča, da se na pot odpravijo sami in se prepustijo spoznavanju novih izzivov ter ljudi.
Zagotovo se bo v Španijo še vrnil, Camino namreč ponuja različna izhodišča in veseli se, da bo prehodil še kakšno pot.
Raziskovanje zibelke človeštva
Po Caminu se je Tomaž kmalu podal na novo avanturo – lotil se je raziskovanja Afrike, natančneje vasice Kimundo na obrobju tanzanijskega mesta Arusha, ki je botrovala nastanku knjige o izkušnji s Camina.
»Priključil sem se dopustniški ekipi, ki je potovala na afriški Zanzibar.
Tam sem spoznal čudovite ljudi z zelo težkimi zgodbami in odločil sem se, da moji novi prijatelji in družinski člani ljudje več ne bodo živeli tako.«
Spreminjati sveta ne namerava, ker ve, da to ni mogoče. Lahko pa nudi podporo posameznikom – in to tudi počne. Kot kritiko dobrodelnim organizacijam, v katere ne verjame, je ustanovil humanitarno-umetniški zavod sestre Marlenne:
»Nisem ena od organizacij, ki na račun tuje stiske polni svojo malho. Afrika ni tretji svet, po zgodovini sodeč je ravno obratno.
Ne želim jim nuditi pomoči, temveč podporo, da si lahko sami ustvarijo človeka vredno življenje.«
Pojasnjuje, da so tamkajšnji prebivalci zaradi ropanja njihovih naravnih virov, ki ga belci izvajamo že več kot 500 let, pahnjeni v bedo. V tem ne namerava sodelovati, zato se je angažiral po svojih močeh.
Izkupiček prodaje gre v Afriko
Izkupiček prodaje knjige je namenjen človekoljubnosti. Tomaž v prvi vrsti plačuje šolnino za otroke in zagotavlja finančna sredstva za zdravstveno oskrbo, saj so javne storitve tam zaradi nizkega nivoja in korupcije praktično brezpredmetne.
Spodbuja njihove ideje za projekte, ki jim omogočajo preživetje – v sklopu enega jim je recimo pomagal postaviti hišo in drugo infrastrukturo, Masajem v pokrajini Manjara pa so postavili trgovino, da so dobrine lažje dostopne.
Naslednji projekt bo vrtanje do pitne vode, kar bo stalo približno 15 tisočakov.
Knjiga 33 - To ni še ena knjiga o Caminu je na voljo izključno na predstavitvah po Sloveniji ali prek spletne prodaje založbe 5ka.
Tomaž obljublja, da bo v bližnji prihodnosti napisal še eno doživeto, pretresljivo in navdihujočo – tokrat o izkušnji s črne celine.
Starejše novice
