Prepleskana zunanja stena Plečnikovega stadiona ob Dunajski cesti je sprožila mešane odzive – od nostalgije do ostrih kritik o 'sramoti Ljubljane'.
Ob Dunajski cesti je v teh dneh opazna sprememba na enem najbolj prepoznavnih, a hkrati tudi najbolj zapuščenih objektov v Ljubljani – Plečnikovemu stadionu Bežigrad. Zunanja stena, ki je bila dolga leta prekrita z grafiti in znaki propadanja, je dobila novo oranžno - belo preobleko.
Poseg je vizualno očistil del objekta, ki meji na eno najbolj prometnih mestnih vpadnic, in vsaj začasno izboljšal prvi vtis. A že na terenu je jasno, da sprememba ni enotno sprejeta.
Mešani občutki mimoidočih
Nova podoba je hitro sprožila komentarje mimoidočih, ki so razdeljeni predvsem glede izbire barve in splošnega vtisa. Nekateri menijo, da je bila prejšnja podoba celo bolj skladna z značajem objekta.
»Ma ne vem iskreno mi je bilo lepše prej, tale oranžna je precej zgrešena ...«
Drugi pa so še bolj neposredni in opozarjajo, da kozmetični posegi ne spreminjajo dejanskega stanja objekta: »Še vedno grd. Sramota za Ljubljano.«
Pojavljajo se tudi pomisleki, da bo sveža barva le kratkotrajna rešitev, saj je območje v preteklosti že večkrat postalo tarča grafitiranja.
»Kmalu bodo spet polni grafitov,« je pripomnila mimoidoča občanka.
Plečnikova zasnova, ki se je začela že v 20. letih prejšnjega stoletja
Zgodovina stadiona sega v leto 1925, ko so po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika začeli graditi športni stadion za katoliško telovadno organizacijo Orel. Zaradi pomanjkanja sredstev in političnih razmer je gradnja potekala počasi in v več fazah.
Leta 1935 je bila za potrebe evharističnega kongresa zgrajena znamenita večnadstropna tribuna, ki še danes velja za enega najbolj prepoznavnih elementov objekta.
Celoten stadion je bil dokončno zaključen šele po drugi svetovni vojni, ko je dobil tudi nogometno igrišče.
Od domačega stadiona Olimpije do reprezentančnih tekem
Po letu 1945 je stadion postal osrednji športni objekt v Ljubljani.
Dolga leta je bil domači teren Nogometnega kluba Olimpija, po osamosvojitvi Slovenije pa je gostil tudi tekme slovenske nogometne reprezentance.
Zaradi dotrajanosti in neizpolnjevanja mednarodnih standardov FIFA so se reprezentančne tekme leta 2004 preselile na novi stadion v Celju, kasneje pa v Stožice, ki so prevzele vlogo glavnega športnega objekta v prestolnici.
Tudi prizorišče velikih dogodkov – nato pa postopni zaton
Poleg športnih dogodkov je stadion gostil tudi večje glasbene prireditve.
Eden najbolj obiskanih dogodkov je bil koncert skupine Siddharta leta 2003, ki se ga je udeležilo okoli 30.000 ljudi.
Kljub temu se je po letu 2000 začelo obdobje postopnega opuščanja. Leta 2008 je bil stadion zaprt in od takrat naprej brez rednega vzdrževanja vse bolj propada.
Neuresničeni načrti prenove in dolgotrajni zastoj
Objekt je kasneje odkupil poslovnež Joc Pečečnik, ki je napovedal obsežno prenovo in razvoj širšega območja, vključno z novimi stanovanjskimi in poslovnimi objekti. Projekt pa se zaradi zapletov z dovoljenji in usklajevanjem z različnimi deležniki nikoli ni uresničil.
Tako stadion že več kot desetletje ostaja v stanju, kjer se občasni kozmetični posegi ne prelijejo v celovito prenovo ali ponovno uporabo prostora.
Stadion med dediščino in propadanjem
Kljub osveženi zunanjosti ostaja bistvo nespremenjeno – Stadion Bežigrad je še vedno objekt z izjemno arhitekturno in zgodovinsko vrednostjo, ki pa že leta nima funkcionalne vloge.
Kontrast med Plečnikovo dediščino in današnjim stanjem tako ostaja osrednja točka razprav: ali gre za pomemben kulturni spomenik, ki čaka na resno prenovo, ali za prostor, ki ga mesto postopoma prepušča propadu.
