Ana Klašnja: »Kadar grem mimo Knafljevega prehoda, se spomnim tistega največjega šopka ...«

Ste avtohtona Ljubljančanka? Kdaj in kje se je začela vaša »ljubljanska pot«?

»Rodila sem se v ljubljanski porodnišnici, sem lahko še bolj Ljubljančanka? V Ljubljani tudi že živim celo svoje življenje in lahko rečem, da je Ljubljana moje mesto.«

Kaj je po vašem mnenju značilno za Ljubljančane?

»V bistvu se premalo zavedamo, kako radi imamo svoje mesto in ko moramo kam drugam, šele takrat ugotovimo, kako lepo je naše mesto. Ravno sem bila na potovanju in ko sem se vrnila domov, sem znova ugotovila, kako lepa je Ljubljana. Lepo je iti, še lepše se je vrniti.«

Katera predstava o Ljubljančanih je najbolj zgrešena?

»To, da smo naduti. Pa nismo.«

Kaj je vaša prva asociacija na Ljubljano?

»Staro mestno jedro, Ljubljanski grad, Prešernov trg.«

Katera pesem vas spomni na Ljubljano?

»Mala Terasa od Belih vran. »Sva šla na malo teraso, nad širno Ljubljano, da najina, vsa Ljubljana bi bila...«

Spremljate ljubljanske športne klube, morda tudi navijate?

»Vedno podpiram vse naše športne klube in se ne opredeljujem glede na to, ali so iz Ljubljane, Maribora, Celja, Kopra ... Rada podpiram športnike, ker sem tudi sama športnica in vem, koliko je odrekanja in trpljenja, da pridejo rezultati.«

V katere kulturne ustanove v Ljubljani radi zahajate?

»SNG opera in balet Ljubljana je moj drugi dom, tam me skoraj vedno lahko najdete. Se pa trudim, da grem še v Dramo, pa v Mestno in Mladinsko gledališče, a res bolj poredko, ker sem na svojem odru.«

Kakšen film bi morali posneti v Ljubljani?

»Romantično komedijo, smo jo že imeli v Ljubljani? Mesto ponuja toliko opcij, da se lahko posname karkoli!«

Kateri del Ljubljane vam je najbolj pri srcu?

»Tista pot od Tromostovja proti Prulam. Tu se kosamo z marsikatero prestolnico, to je zame ena najlepših poti in to v vseh letnih časih.«

Kdaj ste se nazadnje povzpeli na Rožnik?

»O, groza, ne spominjajte me! Pred dvema letoma sem si strgala križno vez v kolenu. Tako da si kar malo ne upam skakati po Rožniku, čeprav ga ves čas gledam. Tam sem bila torej pred dvema letoma, še pred poškodbo. Zadnje čase res pogledujem proti Rožniku in se pripravljam, da bi vendarle spet šla.«

Kam v Ljubljani greste najraje na topel napitek, kam jesti, kam na sladico in kam se zabavati?

»Na sladoled hodim pri Nami, kjer si lahko na sladoled nasuješ najrazličnejše posipe. Saj veste, mojemu otroku je to najbolj všeč in zato greva na sladoled največkrat tja.«

Če bi morali narediti fotografijo za razglednico Ljubljane, kje bi jo naredili?

»Uf, težka odločitev, mogoče na Ljubljanskem gradu.«

Katera je po vašem mnenju najbolje varovana skrivnost Ljubljane?

»Ne vem. Obstaja kakšna skrivnost?« (smeh)

Je Ljubljana najlepše mesto? Zakaj?

»Je, Ljubljana je najlepše mesto. Zaradi urejenosti, majhnosti in srčnih, zabavnih in predvsem prijaznih ljudi.«

Kaj je po vašem mnenju največji minus slovenske prestolnice?

»Parkirišča in promet. Večkrat se vse tako »zabaše«, imam občutek, da sem v velemestu, ne pa v Ljubljani. Mnoge vpadnice v mesto so od dveh do petih neprevozne. Glede na majhnost mesta bi se to zagotovo dalo bolje urediti.«

Katera je oblika prevoza po Ljubljani vam je najljubša?

»Skiro.«

Kdo je za vas ikona Ljubljane?

»Naš gospod župan. Je predstavnik našega mesta, ali ga imamo radi ali ne, je naredil za Ljubljano veliko in res jo ima rad. Pa še slogan 'Ljubljana, najlepše mesto na svetu' si je izmislil.«

Kateri znan obraz tudi sami največkrat srečate na ljubljanskih ulicah?

»Iskreno, nazadnje gospoda Borisa Cavazzo.«

Vas ljudje v Ljubljani pogosto prepoznajo in ogovorijo?

(smeh) »Ja, me, velikokrat me pozdravijo in ogovorijo. Če pa grem iz Ljubljane, je tega veliko več. V Ljubljani so meščani vajeni videti obraze s televizije, njih  to ne vznemirja preveč, medtem ko je že v Medvodah popolnoma drugače.«

Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na Ljubljano?

»Pred leti je moj takratni fant nosil ogromen šopek rož čez Tromostovje in malo pred Knafljevim podhodom mu je šopek padel na tla. Jaz sem ga gledala z daljave in sem se res kar stopila, ko sem to videla. In še vedno, kadar grem mimo Knafljevega podhoda, se spomnim na ta največji šopek na svetu.«