Gledališka, filmska in televizijska igralka Ivanka Mežan danes praznuje svoj stoti rojstni dan. Igralka, ki je leta 1944 prvič stopila na odrske deske partizanskega gledališča, je v svoji karieri odigrala skoraj sto vlog.
Leta 1926 v Mariboru rojena igralka je na oder prvič stopila v Slovenskem narodnem gledališču na osvobojenem ozemlju v Črnomlju leta 1944 in se kasneje vpisala na ljubljansko Akademijo za igralsko umetnost. Redna članica ljubljanske Drame je bila od leta 1945 do leta 1979, po upokojitvi pa je nastopala tudi na odrih Prešernovega gledališča v Kranju, Slovenskega mladinskega gledališča, Slovenskega ljudskega gledališča v Celju ter v Gledališču Koper.
Kot piše na spletnem portalu Sigledal, se je igralka uveljavila z vlogami mladostnic v slovenskih in tujih klasičnih in sodobnih dramah, nato pa prevzemala čedalje bolj zahtevne, zrele ženske like, pogosto duhovito stilizirane in izdelane s tenkočutno odrsko omiko. Na filmu je debitirala leta 1973 v filmu Cvetje v jeseni in ustvarila 17 v večini stranskih in epizodnih vlog v slovenskih celovečernih filmih ter več kot 45 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah. Številne vloge je ustvarila tudi v radijskih igrah.
Leta 1995 je Mežan prejela Borštnikov prstan za igralski opus, leta 2015 je dobila nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, leta 2019 so jo razglasili za častno meščanko Ljubljane, pred dvema letoma je dobila nagrado Ite Rine za življenjsko delo.
Mežan, ki je ustvarila skoraj 100 vlog, večji pomen kot izkušnjam pripisuje igralčevi karizmi. »To igralec ima ali pa ne,« je poudarila. »To je božji dar, danost, ki jo lahko uporabiš - vendar pošteno - izraziš in podariš drugim«, je ob 90. rojstnem dnevu povedala za STA. V pogovoru iz leta 1995, ki so ga nedavno objavili na programu Ars, je dejala, da je bila v mladosti trdno prepričana o študiju medicine.
Kot je ob njenem jubileju zapisal predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije Boris Mihalj, za gledališče velja, da kot živi spomin skupnosti postavlja ogledalo, igralci v njem pa so telesni nosilci zgodovinskega opomina naše preteklosti, kar velja za Ivanko Mežan.
»Od sedemnajstletne igralke partizanskih dram na osvobojenem ozemlju, igralke gledališke avantgarde in članice SNG Drame Ljubljana do filmske, radijske in televizijske igralke ter umetnice, ki je ustvarjala tudi po upokojitvi - vse to pove nekaj bistvenega: igra in gledališče nista zavetje pred svetom, temveč način, kako svetu stati nasproti. In obstati,« je zapisal.
Njeno umetniško pot, od mladostnih likov do velikih, zrelih ženskih usod, je označil za pot slovenskega gledališča samega.
Spomnil je tudi na številna priznanja, ki jih je prejela za svoje delo, in dodal, da za igralčevim delom ostane le tisto, kar se je vtisnilo v ljudi, ki so umetniški proces spremljali in z njim preizkušali meje lastnega in meje mogočega. »V tem smislu igralka Ivanka Mežan ni le priča minulega stoletja: je njegova živa, prečiščena zgodba.«
