Spoznajte učitelja, ki je navdušil Ljubljančane. Kaj ga dela posebnega?
Ko je Žiga Bokal dobil sporočilo, da je med štirimi finalisti izbora za naj učitelja v Ljubljani ali okolici, je bil na očetovskem dopustu. Ravno je dobil hčerko. Sporočilo mu je poslal šolski tajnik in Bokal je bil prepričan, da gre za šalo.
»Na naši šoli se radi včasih pohecamo, to je neka naša tradicija. V resnici sem bil prepričan, da se me sodelavci želijo malo nahecat,« pravi. Šele ko je poklical tajnika, je izvedel, da je zadeva resna. Strinjal se je takoj: »Če je možno, da se glas učiteljev malo sliši, zakaj pa ne.«
V glasovanju bralcev Ljubljanainfo je nato dobil kar 97,8 odstotka glasov. Druga je bila Špela Strele z Osnovne šole Oskarja Kovačiča, tretja Katarina Zore z Osnovne šole Toma Brejca v Kamniku.
Kdaj se je glasovanje začelo, sploh ni vedel. Spremljala ga je partnerka, ki je izbor delila na Facebooku, nekaj sodelavcev pa je glasovalo, še preden je sploh izvedel, ker Ljubljanainfo redno berejo. Da so glasovali tudi starši, je izvedel na seji sveta šole: ko je bil uradni del končan, mu je ena od mam, ki je tam predstavnica staršev, povedala, da so glasovali zanj. »Vprašal sem, kako so pa vedeli. Rekla je: 'Ja, mi tudi sledimo.'«
Pri tem doda: »Na naši šoli je ogromno odličnih učiteljev, ki pa mogoče nočejo biti prepoznavni. To mi je malo škoda.«
Nogomet, potem razredni pouk
Bokal je hodil na športno gimnazijo v Šiški, v nogometni oddelek. Najprej je hotel postati nogometaš, ko se to ni izšlo, učitelj športa. Koordinatorica na gimnaziji je dijake opozorila, naj pazijo na zaposlitev, in mu na individualnem pogovoru predstavila razredni pouk.
»V tistem trenutku se je pri meni naredil en klik,« se spominja. Šport mu je ostal blizu, odločitve mu ni žal.
Poučuje skoraj deset let. Začel je s tremi meseci podaljšanega bivanja na Osnovni šoli Danile Kumar, nato je dobil razredništvo na Vodmatu in ostal. Odločitev šteje za eno najboljših v življenju. Letos poučuje četrti razred, pri računalništvu pa še učence petega in šestega razreda. Ker je šola majhna, pravi, da pozna vsakega učenca, in to mu je pri delu najlepše.
Čaj in piškoti za starše
Na prvem roditeljskem sestanku lani je opazil, da imajo starši v njegovem razredu med seboj zamere in da niso tako povezani, kot bi si želel.
»Moramo bit realni: če starši nimajo dobrega odnosa med sabo, lahko to vpliva na razred.« Povabil jih je na neformalno druženje, pripravil čaje in piškote, kasneje so kaj prinesli tudi starši.
Prvo srečanje je bilo, kot pravi, kar burno. Bil je bolj moderator kot karkoli drugega, na koncu pa so starši prišli do njega in se mu zahvalili, ker so to potrebovali. Sledili sta še dve srečanji, vsako je bilo boljše. Čajanke bodo letos nadaljevali.
Težave seveda so. Večinoma zadošča pogovor, kadar pa starši poskušajo vplivati na njegovo odločitev, ne popusti. »Če vem, da sem naredil vse, stojim za tem. Če naredim napako, jo popravim. Tudi učitelji delamo napake.« Zaboli ga, pravi, kar včasih bere o šolah v medijih.
»Seveda sem kot dolgoletna učiteljica in ravnateljica šole ponosna na svoje sodelavke in sodelavce, ki vsak dan znova dokazujejo, da šola niso le zidovi in učilnice, temveč ljudje, ki znajo prisluhniti, spodbujati in v mladih ljudeh prepoznati nekaj več. Učitelji naredijo za svoje učence veliko nevidnih korakov.
Eden takih predanih učiteljev z velikim U je tudi kolega Žiga Bokal, ki odlično opravlja svoje delo in se zaveda svojega pedagoškega poslanstva. Je prijazen, pravičen, potrpežljiv, dosleden, skrben in razumevajoč učitelj, ki s svojo strokovnostjo in osebnostjo odlično motivira in poučuje učence ne samo obveznih učnih vsebin, pač pa tudi življenjskih modrosti in izkušenj.
Učencu dovoli biti otrok, ki se lahko uči in nekaj nauči tudi iz lastnih napak, pri tem pa se učenec ne počuti izpostavljenega. Staršem je enakovreden sogovornik, njegovo iskrenost in jasno komunikacijo s starši krepi tudi na posebnih popoldanskih čajankah za starše. Zelo je vpet v delo in življenje na šoli, saj je pravi šolski »multipraktik«.
Od njega se veliko lahko (na)učim tudi sama. Lepo je imeti take sodelavce.«
Mateja Petrič, ravnateljica Osnovne šole Vodmat
Navodila namenoma niso cela
Ravnateljica je izpostavila, da učencem dovoli, da se učijo iz lastnih napak. Po Bokalovem mnenju znanje, do katerega pridejo, ko morajo napako sami popraviti, ostane dlje. Pri poskusih zato namenoma ne da celotnih navodil, učenci pot do cilja odkrivajo sproti.
Letos na šoli dajejo poudarek vprašanjem višjih taksonomskih ravni po Bloomu. Učenci iz besedila sami sestavijo zahtevnejše vprašanje za sošolca, ga utemeljijo, drugi pa povedo svoje mnenje. Pri govornih nastopih in deklamacijah, preden Bokal da oceno, nastop vedno komentirata dva sošolca. »Že sami vidijo, kje so napake, in jih naslednjič po večini ne delajo enakih.«
Kritičnega razmišljanja otroci po njegovem potrebujejo več, kar je po njegovih besedah pokazala tudi raziskava PISA.
Remi karte na čelu
Bokal je znan po tem, da pri pouku uporablja igre. Lani je vodil interesno dejavnost Zabavnice, kjer so del leta igrali različne igre, med njimi partnersko igro iz Švedske, pri kateri morajo otroci sodelovati v paru. Poštevanko so se učili z remi kartami: dva učenca si karto položita na čelo, tretji pove zmnožek, onadva pa morata ugotoviti, katero število ima vsak na glavi.
Zabavnice so letos prevzele kolegice, sam pa vodi Digi odrske mojstre. Učence uči upravljati mešalne mize, zvočnike in mikrofone, da bodo šolske proslave lahko vodili sami. To je bila želja ravnateljice, Bokal pa se strinja, da je prav, da je proslava res njihova.
Kot zunanji ocenjevalec je sodeloval pri igri, ki otroke uči, katere podatke smejo deliti na spletu. Informacijski pooblaščenec je namizno igro Misija IP: Postani varuh podatkov izdal letos januarja, nastala je v projektu PrivacyPRO, ki ga financira Evropska unija. Po Bokalovih besedah se je zelo dobro izkazala.
Ima tudi zamisel za svoje izobraževalne škatle, zasnova že obstaja. Časa zanje, ker je doma zdaj še hčerka, še ni bilo. »Mora še malo dozoreti.«
»Smo pretiho«
Že pred leti je javno opozarjal na izgorelost med učitelji. Danes pravi, da njemu pomagajo izkušnje: po desetih letih ve, katere stvari si ne sme preveč vzeti k srcu. Bolj ga skrbijo novi učitelji in pripravniki, ki po njegovem občutijo še več stresa kot njegova generacija.
Težava je po njegovem predvsem v tem, da učiteljev primanjkuje, zato pade več bremena na tiste, ki so v sistemu. Ljudje po njegovem gledajo na delovni čas učiteljev, ta pa se ne konča, ko odide iz šole. Pri večini učiteljev se delo nadaljuje doma, ker šolska ura traja 45 minut, priprava nanjo pa precej dlje.
»Ljudje gledajo na naš delovni čas, ampak naš delovni čas se ne zaključi, ko grem iz šole.«
Kritičen je tudi do sindikata. »Veliko se govori samo o finančni plati. Vemo, da smo tam omejeni, pogoji dela pa se lahko spremenijo.« Na tem bi morali po njegovem delati ministrstvo, sindikat in učitelji sami. »Se mi zdi, da smo pretiho.«
Mladim učiteljem svetuje: če poklic res čutijo in se v razredu dobro počutijo, naj vztrajajo. Sčasoma najdeš ravnovesje in načine, kako si delo olajšaš. »Rabimo učitelje. Jaz to delam s srcem.«
Vsake bitke ne moreš dobiti
Na vprašanje, česa se je v desetih letih naučil, najprej reče: ogromno. Potem: potrpežljivosti in tega, da je treba izbirati bitke. Zmaga je zanj uspešen konec šolskega leta, zato včasih kakšno stvar izpusti, da doseže končni cilj, in tako ni več pod tolikšnim stresom kot na začetku.
»Lahko dobiš vojno, kar je zame to, da je konec leta uspešen. Vsake bitke pa ne moreš dobit.«
Na začetku sta mu pomagali izkušeni učiteljici Jerneja Nardin in Dragica Gartner, ki še poučuje na Vodmatu. Zato meni, da bi morali znova vzpostaviti pripravništvo, a tako, da bi imeli učitelji praktiki res čas, da novince naučijo osnov. »To je najmanj, kar se lahko naredi, pa največ lahko iz tega dobimo.«
Od učiteljev zunaj šole spremlja učiteljico razrednega pouka Nino Jelen in dr. Uroša Ocepka, ki po njegovem »orje ledino slovenskega šolstva«. Oba bi si po njegovem zaslužila še več pozornosti. Pred koncem pogovora je še prosil, naj zapišemo, da bi lahko pohvalil vse sodelavce na šoli.
