Odpravili smo se po hribovskih poteh, dosegljivih iz Ljubljanske kotline. Pripravili smo nekaj predlogov z nasveti in fotografijami, med katerimi (med drugim) lahko izbirate, dokler je treba ostati znotraj osrednjeslovenske regije. Naprej nekaj predlogov za vse, nato nekaj za tiste bolj pogumne in vajene gora.
Jasno, četudi mrzlo vreme kar kliče po obisku okoliških hribov, seveda pa ti ne bodo nikamor odšli niti s ponedeljkom, ko se občinske in regijske meje odprejo.
1. Polhograjska Grmada – Mali Tošč – Tošč
Pot je v celoti označena, nezahtevna in razgibana. Za vzpon in spust boste potrebovali od tri do štiri ure, odvisno od tempa pohodnika, če greste samo do Grmade, pol manj.
Možne izhodiščne točke iz naše regije do Grmade so Gabrje (pot daljša od dveh ur), Dvor (lahko greste čez Malo Grmado), Polhov Gradec (lahko greste čez Ravnek ali čez Setnico), Topol (staro ime za to vas je Katarina, po župnijski cerkvi), dolina Ločnice (mimo Robeža), Belica, Belo in Trnovec. V zadnjem delu poti se začnemo, po katerikoli strani gremo, strmo vzpenjati. Pozimi je ta del na severni strani nevaren za zdrs, zato dereze (oziroma verige) in previdnost niso odveč. Po povprečno eni uri dosežete razgledno točko na zahodno in osrednjo Slovenijo na vrhu Grmade. Če se zapeljete do turistične kmetije Gonte, hoja navkreber ne traja niti pol ure, je pa lahko precej blatno.
Nekaj metrov pod vrhom se začne markirana enourna pot v smeri Tošča proti severu. Pot ni zahtevna, je pa pozimi blatna. Najprej se ob pomoči nekaj varoval spustite in levo od kmetije Gonte zavijete na kolovoz, nato pa se pot začne strmeje vzpenjati do Malega Tošča na 902 metrih. S križišča gozdnih potk zavijete naravnost navzgor do vrha Tošča na 1021 metrih, ki je klopca sredi gozda brez razgleda, v božičnem času pa je tam tudi smrekica, okrašena s figuricami, bonboni in stekleničkami pohodnikov.
2. Sv. Jakob nad Katarino
Če začnete hoditi v Preski, Žlebeh (pri obeh lahko pot podaljšate čez Jeterbenk ali čez Turnice) ali na Golem Brdu, vam bo označena pot vzela med dvema in tremi urami. Pot iz naselja Rakovnik v občini Medvode (čez Breznik) traja povprečno slabi dve uri, iz Sore ali Gabrja malo manj, eno uro sta dolgi označeni poti od gostilne Legastja v Trnovcu, najkrajša pa je pot z izhodiščem v vasi Topol (Katarina). Z razgledne vzpetine s cerkvijo Sv. Jakoba in klopcami lahko ob jasnem vremenu uživamo pogled na Polhograjsko hribovje in del Kamniško-Savinjskih Alp.
Na poti nazaj lahko prečimo grič Rog in gremo mimo cerkve Sv. Katarine. Vmesnih gozdnih potk je precej, so nemarkirane, a zanimive in enostavne za hojo, celo tek. Četudi namesto glavnih uberete kakšno stransko vijugasto pot, se najbrž ne boste izgubili, dokler imate vsaj malo občutka za orientacijo in mobilne telefone z delujočim internetom. Na poti nazaj se v vasi Topol (Katarina) lahko ustavimo v kateri ob obcestnih gostiln s ponudbo dobre domače hrane – v teh časih seveda za s sabo.
3. Osolnik
Tudi do Osolnika boste porabili od ure do dveh. Izhodišči do gologlavega vrha nad Škofjo Loko sta iz osrednjeslovenske regije dolina Ločnice ob vasi Trnovec (lahko greste po cesti ali skozi Mavški oziroma Govejski graben) in Sora (pot lahko podaljšate čez Hom), od koder je pot daljša. Poti so podobno kot na Grmado razgibane in primerne tako za pohodnike kot za tekače. Razgledno pobočje s cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata je na višini 858 metrov in nam ob jasnem vremenu ponudi čudovit razgled na Polhograjsko hribovje in del Kamniško-Savinjskih Alp.
Omenjene poti lahko seveda poljubno kombinirate in greste, če imate veliko kondicije, od Katarine do Osolnika, po Sv. Jakobu še na Grmado in/ali na Tošč ali obratno. Možnosti je veliko.
Vse predlagane poti so primerne tudi za majhne otroke in tiste, ki so v hribih bolj okorni, zanimive pa tudi za vse, ki so vajeni lazenja na dvatisočake.
Pojdite samo primerno opremljeni!
4. Kamniško sedlo
Kamniško sedlo na 1864 metrih vabi s prelepimi pogledi. V tem letnem času pravzaprav cela pot, od začetka iz Kamniške Bistrice, ker na drevesih ni listja. Če se na poti ne boste preveč ustavljali, boste na cilju pri Kamniški koči v slabih treh urah. Iti morate dovolj zgodaj in samo s pravimi derezami (raje ne samo z verigami) in cepinom, s katerim se lahko varno zaustavite, če se boste na poti navzdol po prvem delu spusta sankali po riti. Toplo se morate obleči, ker zgoraj res zmrzuje (v nedeljo bo malce manj mrzlo kot v soboto). Pohodniške palice prav tako ne bodo odveč, v snegu lahko precej olajšajo hojo navkreber. Pot v nobenem delu ni prestrma, je pa zaradi snega fizično napornejša.
5. Kamniški vrh
S 1259 metri sodi v sredogorje, poti do vrha in nazaj dol pa so ravno prav strme in razgibane, da tudi pozimi niso nevarne, če se primerno opremite. V zmrzali lahko precej drsi, zato dereze vzemite s seboj. Z izhodiščem v vasi Klemenčevo boste do vrha potrebovali uro do uro in pol. Če po pol ure hoje, ko se začne pot med skalami strmo viti navzgor, želite izbrati položnejšo pot, greste naravnost, a vas na poti čaka krajše melišče. Če zavijete levo, greste po strmejši poti. Ta je malo podobna strmejši poti na Nanos, ki ga lahko po poti prav tako uzrete v daljavi. Na Kamniškem vrhu se odpre prelep razgled na Veliko planino, Planjavo in Krvavec. Ob sestopu si lahko pot in in razgled na visokogorja podaljšate čez planino Osredek, teren je tam v drugem delu bolj položen.
6. Velika planina
Pot do priljubljenih pastirskih pobočij z najvišjim vrhom Gradišče na 1666 metrih v nobenem delu ni pretirano strma, a toplo se oblecite in opremite z derezami ter cepinom. Iz Kamniške Bistrice obratuje tudi gondola, tako da se lahko odpravite smučat in sankat. Smučišče je namreč prav tako odprto, hitro testiranje pa poteka dopoldne na spodnji postaji nihalke. Če namesto Kamniške Bistrice za izhodišče vzamete Kranjski Rak – pravilno parkirajte –, vam bo pot vzela dobri dve uri. Verjetno je odveč dodati, kako lepo je zgoraj, posebej pozimi.
A če ne boste smučali in se želite izogniti gneči, namesto Velike planine raje izberite katero drugo destinacijo.
Starejše novice
