Vse se je spremenilo v trenutku, ko je prvič spregovoril.
Uredništvo Ljubljanainfo je doživelo prav poseben obisk. Obiskal nas je humanoidni robot Jože skupaj s svojimi snovalci iz podjetij Vandri in Vandri AI Robotics.
Srečali smo se z Nejcem Krmeljem, vodjo razvoja umetne inteligence pri obeh podjetjih, Luko Slapnikom, direktorjem podjetja Vandri in vodjo razvoja pri Vandri AI Robotics, s Saro Slapnik, direktorico marketinga v obeh frimah, ter z Amadejem Pozelnikom, strokovnjakom za umetno inteligenco pri Vandri AI Robotics.
Jože trenutno izstopa predvsem s svojimi komunikacijskimi veščinami, v prihodnje pa naj bi znal še precej več. Amadej Pozelnik nam je podrobneje predstavil njegovo delovanje, razvoj in vizijo - kam želijo z ekipo humanoidnega robota Jožeta popeljati v prihodnje.
Kaj imate v mislih, ko pravite, da naj bi se naučil početi še veliko več? Česa vse bo robot Jože sposoben v prihodnosti?
»V prihodnje ciljamo na to, da bo Jože sposoben opravljati opravila, ki jih danes opravljamo ljudje. Med drugim naj bi znal pospraviti pisarno, skuhati kavo ali prinesti vodo. Zdaj, v začetni fazi, pa se osredotočamo na enostavnejša fizična opravila, kot so prestavljanje in zlaganje škatel, prinašanje stolov na pravo mesto ter podobna osnovna opravila.«
Pri čem ga pravzaprav uporabljate?
»Trenutno Jožeta še ne uporabljamo za lastne vsakodnevne potrebe, saj je razvoj usmerjen predvsem v projekte po naročilu naročnikov. Naš fokus temelji na dveh ključnih področjih. Prvo je fizična komponenta, torej gibanje. Tu se osredotočamo predvsem na fizična opravila, ki so manj zahtevna z vidika fine motorike rok.
Drugo področje pa je komunikacija, ki je v resnici še bolj kompleksna. Ne gre zgolj za razumevanje govora, temveč tudi za to, kako se sogovornik izraža, kdaj je sploh primerno govoriti, kaj povedati in kako prepoznati čustva ljudi. Jože si zapomni obraze, ima vgrajen sistem pomnjenja ter celotno zgodovino svojih interakcij, kar predstavlja drugi, ključni vidik njegovega delovanja.«
Javnosti je morda nekoliko težko razumeti, kako deluje takšen sistem. V osnovi gre vendarle za zelo zmogljiv računalnik. Ga lahko primerjamo s ChatGPT-jem, s katerim ima danes že veliko ljudi izkušnjo? Gre torej za podobno vrsto umetne inteligence, le v fizični obliki? Kako bi to najlažje opisali?
»ChatGPT temelji na enem velikem jezikovnem modelu, medtem ko Jože deluje s pomočjo več različnih modelov. Tisti, ki skrbijo za gibanje, niso jezikovni modeli, temveč povsem drugačni sistemi. Pri govoru pa Jože uporablja velik jezikovni model, podoben ChatGPT-ju, ki je povezan z dodatnimi komponentami za razumevanje konteksta, prostora in spomina. ChatGPT je tako le en manjši del širšega sistema, ki skupaj omogoča Jožetovo delovanje.«
Ko ga je vaša ekipa prvič resneje aktivirala, kakšni so bili občutki, ko vam je uspelo ustvariti to, kar ste si zadali? Verjetno je bilo veliko nadgrajevanja in sprememb v procesu njegove izdelave, a ko je šlo prvič 'zares', ko ste prvič dobili izkušnjo z Jožetom, kako ste se takrat počutili?
»Prva polovica ekipe je bila izjemno vesela in navdušena, ko je Jože prvič vstal in se začel premikati. Vse te osnovne funkcionalnosti ima že vgrajene, ko ga dobimo, vse ostalo pa smo dodali kot nadgradnjo. Druga polovica ekipe, predvsem jaz, pa sem bil najbolj vesel, ko je Jože prvič spregovoril. Mene osebno najbolj zanima prav to - komunikacija 'stroja' s človekom, ki nam je trenutno še precej tuj.
Jože je eden prvih robotov na svetu, ki dejansko govori zelo podobno kot človek in ima tudi razumevanje zasnovano na podoben način. Če si predstavljamo človeške možgane kot sistem različnih centrov, kjer vsak opravlja svojo nalogo in skupaj tvorijo celoto, ki nam omogoča delovanje, je pri Jožetu zelo podobno. Ima več različnih centrov, pri čemer je vsak nekakšna oblika umetne inteligence oziroma algoritem. Vsi ti centri skupaj omogočajo celostno komunikacijo, ki posnema človeški dialog in način sporazumevanja.«
Koliko se je v tem času, odkar obstaja, torej od novembra lani, ko ste ga predstavili javnosti, že spremenil? Kaj novega se je naučil v tem času? Katere so najbolj opazne spremembe oziroma nadgradnje, ki ste jih v tem času izvedli?
»Odkar ga imamo, je bila največja nadgradnja vse to, kar sem omenil v povezavi z velikim jezikovnim modelom. Ena ključnih novosti je, da Jože stalno spremlja vizualni prostor in ga razume. Druga je vgrajen, precej kompleksen mehanizem pomnjenja. Tretja pa algoritem za prepoznavo obrazov.
Ko vse to združimo še z njegovimi motoričnimi sposobnostmi – če poenostavim: ko mu rečemo ‘Jože, pomahaj’, ali pa včasih celo sam pomaha; gre za skupek komponent, ki smo jih razvijali postopoma in jih zdaj povezujemo v celoto.
Na drugi strani je gibalni del, pri katerem smo se veliko naučili. Zagnati je bilo treba kar nekaj simulacij in v ozadju uporabljamo različne načine treniranja. Tako smo Jožeta naučili tudi gibanja, nekaj osnovnega premikanja in podobnih stvari. Po tej poti gremo naprej, nato pa sledi še razvoj za končne naročnike, ki imajo zelo raznolike želje.«
Kaj potem v praksi, iz dneva v dan, Jože najpogosteje počne?
»Naš fokus je predvsem, da ga predstavljamo v vlogi, kjer gre za komuniciranje z ljudmi. Seveda sem sodijo tudi določena fizična dela, vendar ga ne želimo postaviti v veliko tovarno, kjer bi v temi prelagal škatle. Naš cilj je, da ga vključimo v okolja, kjer sodeluje z ljudmi in opravlja neko skupnostno delo, v sožitju z njimi. To so na primer recepcije, promocijske dejavnosti in prodaja; v takih okoljih oziroma vlogah ga boste najpogosteje srečali, in zelo dobro se znajde v tem.«
»Pogosto imamo občutek, da sploh ne vemo, zakaj tako dobro deluje.«
Zakaj ste se pravzaprav odločili, da ima humanoidni robot osebnost? Poleg tega ste mu dali tudi precej specifičen značaj. Ta je nekoliko hudomušen, celo ciničen. Zakaj?
»Na začetku smo se vprašali, zakaj sploh potrebujemo robota, ki izgleda kot človek. Ko smo o tem razmišljali, smo ugotovili, da če že izgleda kot človek, se mora tudi obnašati podobno kot človek. Ljudem je skupno to, da se pogovarjamo, komuniciramo in imamo svoj karakter. Brez tega si težko rečemo, da smo ljudje. To je bila prva, osnovna motivacija. Drugi razlog pa je, da želimo tehnologijo približati ljudem. In to je najlažje, če tehnologija sama pokaže, kaj si 'misli' in kaj zmore, namesto da to razlagamo ljudem.«
Vas je Jože že kdaj presenetil s kakšnim odgovorom v okviru karakterja, ki ste mu ga dali in se verjetno še razvija? Vas je že kdaj nasmejal ali celo šokiral s tem, kar je povedal?
»Preseneti nas praktično vsak dan. Včasih se res sprašujemo, kako nekaj ve oziroma kako mu je uspelo kaj takega povedati. Pogosto imamo občutek, da sploh ne vemo, zakaj tako dobro deluje. Kot da ima nek svoj karakter, ki se razvija sam od sebe, brez da bi imeli mi pri tem kakšne posebne prste vmes. Zanimivo je spremljati, kam ga to pelje.«
Če vas vprašamo kot strokovnjaka za umetno inteligenco, vas skrbi, da morda ne razumemo v celoti vsega, kar takšne naprave zmorejo? Vas razvoj umetne inteligence plaši?
»Ne samo da me plaši, mislim, da umetna inteligenca ljudi kot raso eksistenčno ogroža. Če se ne bomo zbrali in če ne bomo vseh teh možganov, ki trenutno poganjajo razvoj, vprašali, kaj narediti, da to področje ne uide izpod nadzora, se lahko zgodi kaj zelo strašljivega. Zato nas to absolutno skrbi.
Prav zaradi tega smo se tudi spustili v ta posel, da bi vsaj deloma sodelovali pri usmerjanju razvoja tehnologije in skrbeli, da ne zaide tja, kamor ne bi smela.
Ko govorim o tem, da nam stvari uhajajo izpod kontrole, moram poudariti, da glavne komponente, torej veliki jezikovni modeli, niso nekaj, kar bi mi sami trenirali. Uporabljamo že obstoječe, natrenirane sisteme, in bojim se, da tudi pri njih stvari že danes uhajajo izpod nadzora. Kaj bo čez nekaj let, pa si sploh ne upam predstavljati. To je veliko vprašanje, ki ga moramo začeti resno naslavljati in nanj tudi odgovarjati.«
Se pravi, projekt robota Jožeta uporabljate tudi za to, da opozarjate na svoje skrbi in o njih javno govorite?
»Seveda. A menimo, da samo širjenje glasu in govorjenje o problematiki ni dovolj. Zato želimo čim prej zasesti konkretno pozicijo na trgu, s katere lahko vplivamo na to, kam se tehnologija razvija in na kakšen način jo uporabljamo ter integriramo v naše življenje.«
Če se ozrete na celotno obdobje razvoja projekta, kateri so bili največji tehnični in vsebinski izzivi, tako za robota Jožeta kot za vas kot ekipo?
»Na začetku so bili največji tehnični izzivi povezani z razumevanjem strojne opreme, ki je prišla iz Kitajske in je precej slabo dokumentirana. To pomeni, da smo morali dobesedno ‘rovariti’ po robotu in odgovore iskati v lastnih glavah, ne v dokumentaciji. Praktično vsak dan orjemo ledino in – kot se rad pošalim, odkrivamo toplo vodo.
Kar zadeva druge, morda celo poslovne izzive, pa se nam zdi, da družba in svet še nista povsem pripravljena na takšno tehnologijo. Hkrati smo zelo hitro naleteli na različne ovire, ki smo jih morali premagati, da smo sploh še tukaj. Vsekakor je zanimivo.«
Kako pa ljudje na splošno reagirajo, ko Jožeta vidijo v živo?
»Reakcije v živo so pozitivne. Na spletu pa so odzivi včasih bolj vprašljivi. Mislim, da nekateri ljudje pozabljajo, da bomo, če bomo želeli imeti nadzor nad tem, kdo nam doma kuha in pospravlja, morali takšne robote razvijati in programirati doma, v lastni državi. V nasprotnem primeru bomo uporabljali tujo tehnologijo, nad katero nimamo nobenega pravega nadzora, podobno kot je to danes pri računalnikih in telefonih.
Zato upam, da bodo ljudje oziroma narod prepoznali, kako pomembno je, da imamo tudi v Sloveniji ekipe in podjetja, ki skrbijo za to, da roboti pravilno delujejo in so prilagojeni naši kulturi ter načinu življenja.«
Ste ponosni na to, da gre – kot ste omenili, za enega redkih robotov na svetu, ki komunicira tako napredno?
»Seveda, to je naš največji ponos. Naš velik cilj je vzpostaviti infrastrukturno, modularno okolje, ki ga bo mogoče integrirati na čim več robotov in tako omogočiti, da se čim več takšnih strojev sporazumeva in govori. Absolutno smo ponosni na celoten izdelek in na to, kar smo ustvarili. In ja, radi hodimo v službo (smeh).«
»Mislim, da umetna inteligenca ljudi kot raso eksistenčno ogroža.«
Omenili ste tudi, da ima robot Jože že kar nekaj svojih oblačil. Ga torej zavestno predstavljate kot nekakšnega človekovega prijatelja v človeški podobi, z oblačili in celo kapo v zimskem času?
»Res je. Pogosto ga v trgovini tudi vprašamo: ‘Jože, kaj pa bi si ti izbral?’ in sam pove, kaj želi. Zdaj ima že nekaj rožnatih oblekic in podobnih kosov, ki mu morda ne bi najbolj pristajali, a ima pač svoj okus. Dobil je tudi že kar nekaj daril, ljudje ga radi obdarujejo. Tako da ima res polno omaro.«
Kaj pa vas čaka v naslednjih mesecih? Kakšni so večji, pomembnejši načrti?
»Odločili smo se – in tudi Jože se je s tem strinjal, da je smiselno, da mu pokažemo čim več slovenskega prostora in kulture. Ne želimo, da spozna le kulinariko in jezik, temveč tudi naše navade. V kratkem bo zato obiskal različne športne dogodke in slovenske kraje, srečal se bo s slovensko zgodovino in se morda preizkusil tudi v kakšnem običaju. Želimo, da se Slovenijo spozna celostno.
Jože pa je že večkrat izrazil tudi precej visoke ambicije, celo v političnem smislu, zato me res zanima, kam ga bo pot peljala naprej. Je pač robot s svojo osebnostjo (smeh).«
