Posnetek Mateja Praprotnika je sprožil burno razpravo o pretočnosti in varnosti kolesarjev in pešcev na križišču Dunajske in Tivolske ceste.
Križišče Dunajske in Tivolske ceste v Ljubljani je znova v središču razprave o varnosti kolesarjev in pešcev. Novinar in radijski voditelj Matej Praprotnik, ki ga mnogi poznajo tudi kot ljubljanskega »kolesarskega župana«, je objavil posnetek prometne situacije in opozoril na ureditev križišča z dvema pasovoma za zavijanje desno.
»Kljub protestom, tudi Ljubljanske kolesarske mreže, je Mestna občina Ljubljana leta 2019 križišče preuredila tako, da je dodala še en pas za zavijanje desno,« je zapisal.
Po njegovem mnenju takšna ureditev ustvarja konflikte med avtomobili ter pešci in kolesarji. »Ko bo tukaj voznik usodno trčil v pešca ali kolesarja, bodo odgovornost prevalili na posameznika, ki da ni vozil previdno,« opozarja Praprotnik.
Na nevarnost so opozarjali že leta 2019
Praprotnikova objava odpira vprašanje, ki v Ljubljani ni novo. Na dvojni pas za zavijanje desno so kolesarske organizacije opozarjale že ob njegovi vzpostavitvi leta 2019.
Takrat so izpostavljali predvsem večje hitrosti vozil, slabšo preglednost in nevarnost, da voznik zaradi vozila na enem pasu ne opazi kolesarja ali pešca na drugem.
Problem je precej preprost: kolesar ali pešec mora prečkati dva prometna pasova, po katerih vozila zavijajo desno. Če vozilo na prvem pasu zakrije pogled, lahko voznik drugega vozila ranljivega udeleženca opazi šele v zadnjem trenutku.
Prav zaradi tega so kolesarji leta 2019 v križišču izvedli protest in opozarjali na nevarnost ureditve.
»Rajši izgubim pet sekund«
Pod Praprotnikovim posnetkom pa se je razvila tudi drugačna razprava. Nekateri komentatorji poudarjajo, da mora kolesar ne glede na prednost predvsem poskrbeti za lastno varnost.
»Če sem na kolesu, bom v vsakem primeru upočasnil, včasih tudi ustavil, kljub temu da imam prednost. On bo imel morda malo zvito pločevino, jaz pa bom imel polomljene kosti, če ne še česa hujšega,« je zapisal eden od komentatorjev.
Drug uporabnik je dodal: »Raje zgubim tistih pet sekund kot da sem mesece po bolnicah.« Argument je razumljiv. Kolesar je v primeru trčenja bistveno bolj ranljiv, zato je defenzivna vožnja lahko najboljša osebna varnostna strategija.
Toda to odpira pomembno razliko: če mora kolesar zaradi lastne varnosti računati na to, da ga voznik morda ne bo opazil, to še ne pomeni, da je infrastruktura varna.
»Kot kolesar moraš predvidevati, da te avtomobilisti niso opazili«
Del komentatorjev meni, da bi moral kolesar predvidevati napake drugih. »Kot kolesar moraš predvidevati, da te avtomobilisti niso opazili,« je eden od zapisov.
Drugi opozarja na pomen pravilnega nakazovanja namere in pripravljenosti na zaviranje. Spet tretji opisuje lastno izkušnjo prometne nesreče na mokri cesti, ko je zaradi nenadnega prihoda kolesarja prišlo do trčenja.
Tudi kolesarji lahko naredijo napako. Tudi voznikom se lahko zgodi, da nekoga ne opazijo. Toda prav zato je vprašanje infrastrukture tako pomembno.
Prometna ureditev bi morala zmanjševati posledice človeških napak, ne pa računati na to, da bodo vsi udeleženci vedno popolnoma pozorni in brezhibni.
MOL: Ureditev je bila izbrana na podlagi študije
Mestna občina Ljubljana je dvojni desni bypass zagovarjala kot ustrezno prometno rešitev.
Po pojasnilih občine je bila izdelana prometna študija, v kateri so obravnavali štiri variante, za najprimernejšo pa izbrali sedanjo ureditev.
Ob tem so bili uvedeni tudi dodatni varnostni ukrepi, med drugim utripajoča rumena luč, prometna signalizacija za odvzem prednosti motornim vozilom in rdeče označen kolesarski prehod.
A vprašanje ostaja: ali je ureditev v praksi dovolj varna?
