Kako doživljajo epidemijo covid-19 reševalci, ki delajo v nujni medicinski pomoči je zapisal Anton Posavec, diplomiran zdravstvenik in vodja izobraževalnega centra na reševalni postaji Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljani.
Razlaga, da je večina opravljenih intervencij reševalcev v nujni medicinski pomoči v zadnjih mesecih namenjena bolnikom s covid-19.
»Dajte maske dol, vse nas zavajate«
V prvi zgodbi je bil to necepljen mlad moški, v poznih štiridesetih, oče samohranilec mladoletnemu otroku, ki je osmi dan preboleval okužbo.
Ob prvem stiku z njim so reševalci čutili njegovo zmedenost, opazili njegov zbegan pogled, skrb v očeh in avtor zapisa pravi, da pacient ni bil zmožen izgovoriti niti celega stavka.
Med obravnavo bolnika je neki mimoidoči mlajši pešec vpil na reševalce: »Kaj se delate norca, dajte maske dol, vse nas zavajate! Ali se igrate maškare? Delate paniko, kjer je ni …«
»Popolnoma nobenega sočutja do bolnika, kaj šele spoštovanja do nas, ki smo se bolniku trudili pomagati,« avtor zapisa opisuje svoje občutke in razlaga, da v kriznih trenutkih, ne delajo panike in skušajo ostati zbrani, da čim bolje opravijo svoje delo.
Namreč, če izgubijo nadzor nad zbranostjo, se lahko hitro pojavi kakšna napaka.
»Kaj se še more zgoditi, da nam bodo ljudje zaupali?«
V naslednji zgodbi gre zopet za dihalno stisko ob okužbi in obolenju s covid-19, in sicer pri moškem, približno v osemdesetih letih starosti. Moški je svoje dihanje opisal: »Kot bi dihal skozi slamico!«
Kar se je še dodatno dotaknilo reševalcev, ni bilo samo vprašanje moškega, ko je s solznimi očmi vprašal: »Ali bom umrl?«, ampak tudi njegova žena.
»Med jokom nam je povedala, da mu je svetovala cepljenje, on pa ga je odklanjal. Sedaj je rekel, da bi se tudi sam odločil za cepljenje, če bi vedel, da bo tako hudo,« zapiše Posavec.
»Kričanje, jeza, nasilje, zmedenost, tolažba, umiranje, spopadanje z izgubo, spraševanje, miritev napetosti ... To so samo nekateri utrinki doživljanja našega dela, dela reševalcev, ki vam z modro lučjo hitimo pomagati, kadar je to potrebno,« zapiše in se sprašuje, kaj se še mora zgoditi, da bodo ljudje zaupali zdravstvenim delavcem.
»Misliti moramo s svojo glavo in verjeti realnim rezultatom, ki so znani in vidni,« pravi in poziva, naj ne verjamemo »plehkim zgodbam z interneta, ki jih vse uspejo sproti ovreči in se prej ali slej izkažejo neresnične«.
Starejše novice
