Polona Selič Zupančič se je februarja 2022 soočila s težko diagnozo – rakom. Prva reakcija je bila, kot opisuje, šok, vendar je kljub vsemu zmogla ohraniti mirnost.
Z močno voljo in disciplino se je spoprijela z zahtevnimi izzivi zdravljenja, od operacije do kemoterapije in radioterapije. Njeno življenje se je korenito spremenilo, a kljub temu ni obupala.
Je pobudnica akcije Pomagajmo onkologiji Maribor, saj želi izboljšati pogoje za vse bolnike, ki se borijo za svoje življenje v izjemno zahtevnih okoliščinah.
To je njena zgodba.
Kdaj in kako ste se soočili z diagnozo raka? Kakšni so bili vaši prvi občutki ob tej diagnozi?
»V prvi polovici februarja 2022 sem bila na preiskavi na UKC Ljubljana in zdravnica mi je že sproti povedala, da gre verjetno za rakave ali predrakave spremembe, priporočila operacijo, nujnost izvedbe pa naj bi prilagodili histološkemu izvidu. Po tednu dni me je 18. februarja zjutraj (bil je petek) poklicala in povedala, da je histološka analiza žal pokazala, da imam raka , in naj se zglasim takoj v ponedeljek na ginekološko-onkološkem konziliju.
Tisti dan sem imela drugi rok ustnih izpitov na Medicinski fakulteti, kjer sem učila psihologijo. Kot Scarlett O`Hara sem si rekla, da bom o tem premišljevala »enkrat drugič«, vsekakor ne prej kot zvečer, saj so me čakali študenti. Povedala sem partnerju, vzela škatlo s kosilom in se odpeljala na fakulteto.
Med izpiti me je nekajkrat prešinilo, da je to morda moje zadnje neposredno delo s študenti. Še bolj kot sicer sem se osredotočila na stik z vsakim. Ena od študentk mi je po izpitu rekla, da mi nova pričeska zelo pristaja. Po najavi operacije sem se namreč postrigla dokaj na kratko, da bi bila manj vznemirjena, če bi morala na kemoterapijo.
Ko sem končala z izpiti, sem stopila na ploščad pri Dravi in si končno dovolila še enkrat slišati sporočilo zdravnice: »Gospa Selič – Zupančič žal mi je, preiskava je potrdila, da imate raka!
Ko sem dojela, kaj mi je povedala, sem se usedla na tla in poklicala partnerja, saj sem resno dvomila, da bom lahko pripeljala do doma. Na koncu sem. Na koncu sem zmogla. Tudi neposredno sem se še srečala s študenti: en rok izpitov sem oddelala med kemoterapijo, izrednega pa med radioterapijo.
Tisto je bilo pa res zadnjič, saj se v predavalnico nisem mogla več vrniti.«
Kako se je vaša vsakdanja rutina spremenila po diagnozi?
»Po ginekološko-onkološkem konziliju v Ljubljani sem morala opraviti še nekaj preiskav, za kar sem imela teden dni časa, potem sem imela še pregled pri anestezistki. Na konziliju so mi napovedali veliko operacijo, kemo in radioterapijo, kar me je spravilo v silovito stisko.
Potem sem naredila načrt vsega, kar moram opraviti – od oporoke do slikanja pljuč – in sem kot v transu to tudi naredila. Po srečanju z anestezistko in posvetu z ginekologinjo, ki mi je opravila histeroskopijo in obljubila, da me bo operirala, sem prosila, da bi bila operirana nekaj dni kasneje, kot so mi določili.
Hotela sem teden dni zase. Na vprašanje, ali se mi lahko v teh dneh rak smrtno nevarno razširi, sicer nisem imela jasnega odgovora, vendar sem bolj kot to, potrebovala čas.
Poslovila sem se od reke in se veselila čaplje, ki se je pokazala. Poslovila sem se od vseh, ki so mi bili pomembni, saj nisem bila zares prepričana, da bo operacija potekala brez zapletov.«
Ste imeli kakšne predhodne znake, ki so vas opozarjali na bolezen, ali je diagnoza prišla nepričakovano?
»Vsaj deset let pred diagnozo sem preživela v izjemnem stresu in z velikimi čustvenimi obremenitvami. Seveda take bolezni nisem pričakovala, ni me pa presenetila. Presenetilo bi me, če bi po vsem, kar se mi je zgodilo, ostala popolnoma zdrava. Morda zveni magično, vendar izhaja iz dejstev in dogodkov. Tako je pač bilo.«
Kako so se vaši najbližji odzvali na novico o vaši bolezni
Moji Ljudje so me podprli, tisti iz skupine »lažnih« bližnjih pa so poniknili. Nič presenetljivega, čeprav je v fazah največjega telesnega trpljenja manjkala kartica s pozdravi ali željo za dobro okrevanje od znane osebe.«
Kako je okolica – prijatelji, sodelavci, širša družina – sprejela vašo diagnozo? Ste kdaj občutili stigmatizacijo?
»Stigmatizacijo sem občutila po začetku pobude Pomagajmo onkologiji Maribor, ki sva se je lotili s soborko Klavdijo iz druge kleti mariborske Onkologije, saj so bili odzivi večine naslovnikov iz politike in – ironično – Društva onkoloških bolnikov Slovenije in Zveze pacientov – milo rečeno nespoštljivi oziroma jih sploh ni bilo.
Predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije je na primer menila, da lahko »… samo oni (onkologi) podajo relevantne odgovore« (Novi tednik, 18.9.) - v imenu/namesto onkoloških bolnikov?! Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je bilo do Klavdijinega in do mojega »glasu« skrajno zadržano, kot da nisva »pravilni« onkološki bolnici?!
Europa Donna naju je zavrnila z letakom o sproščanju in dihanju in nama zaželela dobro okrevanje. Inštitut 8. marec nama je odgovoril, da »… ne utegnejo prebrati najinega prvega pisma, ko pa ga bodo, nama bodo odgovorili.
Pokazalo se je, da so onkološki bolniki za državo, bistveno manj vredni od briljantnih naložb v projekte (nacionalnega pomena), kot so bili na primer Magna, pa nesojena sodna stavba na Litijski in širjenje digitalne pismenosti s še vedno nekaj tisoč nerazdeljenimi računalniki, da ne govorimo o projektu TEŠ.
Pravice onkoloških bolnikov očitno ne spadajo v delokrog Varuha človekovih pravic. Morda bi lahko pomagal Zagovornik načela enakosti? Pod predpostavko, da nam bo priznal enakost, saj se oblastniki obnašajo do onkoloških bolnikov kot do nepotrebne nadloge brez človeškega dostojanstva. Ta brezsrčno poniževalen odnos me je pretresel.«
Kakšno vlogo je igrala mariborska onkologija v vašem zdravljenju?
»Na mariborsko Onkologijo sem prišla na lastno željo - zaradi na videz banalnega razloga: dreves in gozda. Na naši hiši v Ljubljani se je namreč začela obnova fasade ravno v dneh, ko sem izvedela, da imam raka in odšla na operacijo UKC Ljubljana.
Nisem si mogla predstavljati, da bi mesece onkološkega zdravljenja preživela tako, da skozi okno ne bi videla dreves, ampak gradbene odre. V »žepu« pod Pohorjem, nekaj korakov od Drave sem lahko gledala oboje. Trdno sem verjela, da bom ozdravela, če bom vsak dan hodila eno uro po gozdu, kar sem večino dni tudi počela, le na dan kemoterapije in dan po njej nisem zmogla.
Ko naj bi dobila prvo dozo kemoterapije, sem z nelagodjem čakala, kako bo, ko mi bo začel teči v žile kemoterapevtik - ali bom imela alergijsko reakcijo, infarkt ali katerega drugega od zapletov, za možnost katerih sem podpisala, da se je zavedam. In malo zatem, ko so mi vstavili kanal, je prišla najava, da nekje uhaja plin in je treba stavbo evakuirati. Osebje je delovalo kot uigrana specialna enota v filmih: spravili so nas na dvorišče, nekatere poslali domov, druge pa razporedili po klopcah - tam je zdaj gradbišče, vzdrževanje katerega naj bi davkoplačevalce stalo neuradno 700.000 evrov, po zaslugi gospodarnega ravnanja Urada za investicije in druge reči na Ministrstvu za zdravje.
Predstojnica je našla namestitev za tiste, ki smo ostali, in nove termine za one, ki so jih odslovili. Večino so nas začasno prestavili na urgenco in poskrbeli za stojala, odeje, ustrezna zdravila, vodo in malico. To je bila moja najmanj mučna kemoterapija, ne glede na izredne razmere. Pozno popoldne je predstojnica z najbližjimi sodelavci poiskala vsakogar od »njenih-onkoloških« - vsakega pozdravila, preverila počutje in navrgla kaj spodbudnega.
Med kasnejšimi terapijami sem se sicer pogosto spraševala, zakaj ne popravijo ali zamenjajo ležalnikov v dnevni bolnici, pa zagotovijo sestram malo več prostora, ko so bdele nad nami in vsak trenutek preverjale, kako so žile, počutje, vročičnost in vse tisto, kar spada zraven. Nikdar pa mi ni bilo žal, da sem prišla na mariborsko onkologijo. Zaradi ljudi, ki tam delajo. Pa še tolažili so nas, da bo zelo kmalu zrasla nova in lepša stavba.
Ko sem hodila na kemoterapijo, se gradnja prizidka še ni začela, čutiti pa je bilo naraščajočo prostorsko stisko zaradi vse večjega števila bolnikov. Kar pomeni čakanje. Čakanje hrani zaskrbljenost. Pred vsako kemoterapijo sem se bala, ali bo kri dovolj dobra, ali bodo žile prenesle šesturni dotok strupa, kako se bo obnašalo srce, ali jo bom odnesla brez alergijskega odziva … Preden sem dočakala prost ležalnik, za katerega mi je bilo čisto vseeno, ali je polomljen, da je le bil na razpolago, mi je bilo slabo od groze in negotovosti. Ko so mi v vsakič številčnejših poskusih sestre iskale žilo, sem se bala, da se bo »zaprla« ali počila, pa kako bodo delovale ledvice … Toliko strahu: med prebijanjem do stranišča s stojalom za infuzijo, pogledovanjem na zlovešče oznake na steklenici s kemoterapevtikom, iskanjem nočne posode s svojim imenom. In seveda strah pred še hujšo slabostjo – ob vsaki ponovitvi je bilo huje, dokler nisem več zmogla in s kemoterapijo po peti dozi zaključila.
Popolnoma izčrpana, brez obraza (las, obrvi, trepalnic) in občutkov v stopalih in dlaneh, z napetim trebuhom in siljenjem na bruhanje sem prišla na obsevanje v smrdljivo 2. klet (zaradi napak v sistemu kanalizacije) mariborske onkologije in ponovno čakala: ali bo mogoče izpeljati radioterapijo iz prve, ali se bo obsevalnik pokvaril, oziroma ali bo vsaj eden delal. Preveč zraka v črevesju, premalo urina v mehurju, vsak dan nove ovire …«
Vendar - sijajno osebje: inženirji, zdravnici, sestre. Mariborska onkologija so predvsem ljudje: topli, dostopni, sočutni, iskreni in predani.«
Kot pobudnica akcije Pomagajmo onkologiji Maribor: Zakaj je delovanje mariborske onkologije tako pomembno za bolnike na tem območju?
»Zapleti z gradnjo mariborske onkologije niso samo posmeh (in SRAMOTA!) slovenski (zdravstveni) politiki, besedovanju o skrbi za javno dobro/zdravstvo/blaginjo, ampak postajajo grožnja vsem, vsakemu prebivalcu Republike Slovenije, saj nihče ni povsem brez verjetnosti, da (ponovno) zboli za rakom.
Mariborska onkologija je »pokrila« bolnike iz severovzhodne Slovenije. Onkološki inštitut v Ljubljani je kar naprej na robu zmogljivosti. Če bodo mariborski onkološki bolniki preusmerjeni v Ljubljano, bodo obremenitve Onkološkega inštituta še mnogo večje in zelo kmalu neobvladljive.
Zamude in prekinitve gradnje Onkologije Maribor onemogočajo širitev dosedanje onkološke dejavnosti za severovzhodno Slovenijo. Zamuda onemogoča onkološko zdravljenje in ustrezno obravnavo hemato-onkoloških bolnikov, saj so prostori sedanjega Oddelka za hematologijo UKC Maribor neprimerni za izvajanje strokovno utemeljenega onkološkega zdravljenja bolnikov, kar je upošteval tudi Državni načrt za obvladovanje raka, ki na državni ravni velja do 2026.
Zamuda že zdaj (!) onemogoča izvajanje ustrezne onkološke diagnostike in zdravljenja. Razvoj onkološkega zdravljenja predvsem solidnih rakov gre v smer uporabe teranostike, to je kombinacija diagnostike in terapije, ki jo izvajajo onkologi skupaj s specialisti nuklearne medicine – žal v Mariboru za to še ni pogojev!.
Poleg tega je onkološko zdravljenje nepredstavljivo naporno. Slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, gola lobanja, spremenjeni nohti in rane v ustni votlini in drugih sluznicah vzamejo dostojanstvo, razčlovečijo, izbrišejo identiteto in jo spremenijo v enotni lik »onkološka bolnica/onkološki bolnik«, za katero/katerega je pomembno le, da se bori po svojih najboljših močeh. Nekaterim uspe.
Širitev mariborske onkologije je bila nujna in bi se je lahko vsi le veselili. Gradnja je seveda močno otežila zdravljenje bolnikov in delovanje oddelka … gotovo pa tudi življenje stanovalcev sosednje hiše. Vendar smo se onkološki bolniki tolažili, da bo poleti 2025 onkologija končno optimalno delovala, v višji sedanji in dodani novi stavbi … treba je bilo le vzdržati. Potem pa je nastopila »pravna država« z vsemi svojimi zapleti in paradoksi. Zdaj onkološki bolniki še vedno ne vedo, kaj lahko pričakujejo, koliko časa se bodo še zdravili v izrednih razmerah - ali celo hodili na zdravljenje v Ljubljano – samo leto dni? Dve?
Koliko prebivalcev severovzhodne Slovenije bo v tem letu zbolelo za rakom? Samo 2500? 5000?
Vladajoči za zdaj samo trosijo obljube. Čas očitno ni njihov gospodar. Tako imenovan linenarni zamik zaključka gradnje se je pridružil obetom novega linearnega pospeševalnika, ki bi se lahko dogodil najhitreje pozno jeseni leta 2026. V tem podaljšanem času pa bo na desetine žensk po karcinomu dojke namesto v Maribor napoteno na obsevanje v Ljubljano.«
Kako lahko širša skupnost najbolje podpre akcijo in kaj menite, da bi še lahko izboljšali v sistemu zdravstvene oskrbe za onkološke bolnike?
»Ker ni videti upanja, da bi se »Država« zares zganila, sva se Klavdija Kokol (generacija Onko Mb 2022 in 2024) in jaz (generacija Onko Mb 22) odločili pozvati vse onkološke bolnike v Sloveniji, vse preživele po raku in njihove svojce, da zberemo denar, ki državi manjka do dogovora s stanovalci glede odkupa njihovih stanovanj zaradi potrebne rušitve njihovega stanovanjskega objekta.
Na ta način bi izpeljali odkup in omogočili zaključek dozidave Onkologije Maribor ter uporabno dovoljenje za objekt. Stanovalci Masarykove, talci prostorskega načrtovanja in brezsrčne zbirokratiziranosti Slovenije, bodo vložili upravni spor, če se »Država« z njimi ne bo zadovoljivo dogovorila. Kdor trdi, da je to popolnoma ločen projekt, nas ima za norca ali pa ima sam težave z dojemanjem. Domnevamo, da bi morali zbrati nekaj sto tisoč evrov. Stanovalci Masarykove si namreč s ponujeno kupnino, ki jo ponuja ministrstvo, ne morejo kupiti primerljivih bivališč. Vanje so nekateri vložili pol stoletja dela, prihrankov in življenja.
Morda bodo svojo redno mesečno delovno uspešnost donirali tudi predsednica Državnega zbora, poslanci Gibanja Svoboda in ministrica za zdravje, vsekakor pa vsaj direktor Urada za investicije in druge reči pri Ministrstvu za zdravje. Na Varuha človekovih pravic tudi v tem primeru ne kaže računati.
Če bi zbrali sredstva, ki jih država v doglednem času ne zna, ni sposobna ali ne namerava - do delujočega dogovora s stanovalci, ovir ne bi bilo več, mar ne?!
Če manjka pol milijona evrov, je mogoče ta znesek dokaj preprosto zbrati:
- v Sloveniji živi več kot 110.000 ljudi, ki so kadar koli zboleli za rakom – vsak prispeva en evro,
- od teh 110.000 preživelih po raku ima vsak vsaj enega podpornega sorodnika – vsak prispeva en evro,
- od teh 110.000 sedanjih in nekdanjih onkoloških bolnikov ima vsak gotovo vsaj enega prijatelja – vsak prispeva en evro,
- 110.000 oseb z izkušnjo raka ima sosede, sodelavce, nekdanje sodelavce – vsak prispeva en evro.
… po tem ključu lahko dokaj hitro zberemo 440.000 evrov.
Kolikor bi manjkalo do potrebnega zneska, pa lahko zagotovimo z dobrodelnim koncertom. Povabili sva vse, ki znajo in zmorejo pomagati izpeljati akcijo zbiranja denarja, da se pridružijo pobudi – ne kot glas ljudstva, ampak kot dobronamerni ljudje z veščinami, spretnostmi in znanji, potrebnimi za zastavljeni cilj: Naredimo nekaj za Onkologijo Maribor in s tem za celotno slovensko onkologijo. Torej zase. Ker besedovalci očitno ne bodo.
Odzvalo se je Društvo za boj proti raku Štajerske Maribor.
Do pridobitve gradbenega dovoljenja so prsti žugali v smer hiše na Masarykovi, priročnega grešnega kozla. »Intenzivno sestankovanje s stanovalci«, ki so se v »pravni državi« samo borili za svoje pravice, je začelo resnično potekati šele potem, ko sva s Klavdijo pozvali vse Slovenke in Slovence, da sami zberemo denar za razliko med ceno »pravne države« in ceno dostojnega bivanja. V prejšnjem tednu se je pokazalo, da je Ministrstvo za zdravje malomarno in omalovažujoče do onkoloških bolnikov iz severovzhodne Slovenije opustilo dolžno skrbno ravnanje z davkoplačevalskimi sredstvi in pridelalo okoli 700.000 evrov stran vrženega denarja - škode zaradi zamude pri gradnji. Direktor Urada za investicije in druge reči je pred tem vsem zmetal za cel peskokop peska v oči. Vladajoči trošijo davkoplačevalski denar za pokrivanje škode, ki jo sami ustvarjajo. Mi pa zbiramo denar za Onkologijo!
Kako so se ljudje odzvali na vašo akcijo Pomagajmo onkologiji Maribor? Ste pričakovali tako podporo?
»Ljudje so se odzvali čustveno, nekateri zgroženo, osuplo, presenečeno. Večina ni vedela, kaj se dogaja. Otvoritev novih prostorov oddelka za onkologijo UKC MB je bila načrtovana za junij 2025 – čez dobrega pol leta! Avgusta letos, pred dvema mesecema torej, bi morali že imeti nov obsevalni aparat. Tudi tega ljudje ne vedo, saj za večino tudi ni pomembno. Zadeva le onkološke bolnike. Zanje je tako rekoč usodno, da obsevalnika ni, tudi razpisa ne, kaj šele naročila. Od naročila do uporabe za radioterapijo pa traja leto dni, če se vmes nič ne zatakne. Direktor Urada za razne reči na Ministrstvu za zdravje je po medijski kampanji in po lastnih besedah že pred nekaj tedni našel denar za novi obsevalnik. Ni povedal, ali gre za tistega, ki naj bi že na polno deloval v Mariboru, ali kakega prihodnjega.
In ne pozabimo: večina žensk iz severovzhodne Slovenije po karcinomu dojke se je prisiljena voziti na obsevanje na Onkološki inštitut v Ljubljano! – ker v Mariboru ni nove naprave, ki bi to omogočila in ki bi po načrtu morala delovati že od letošnjega poletja!
Onkološki inštitut v Ljubljani je kadrovsko in prostorsko podhranjen, načrtovane širitve še ne bo, ker Ministrstvo za zdravje za ta namen ni zagotovilo denarja. Za bolnike iz SV Slovenije v ljubljanskem Onkološkem inštitutu nimajo ne stolov v čakalnici ne onkologov, ki bi zanje poskrbeli.
Kako se ljudje odzivajo? Pri raku je pogosto nelagodje, kot bi se spogledovali z lastno minljivostjo, kar je marsikomu težko. Trpljenje onkoloških bolnikov, o katerem so mediji prvi in edini spregovorili, je povzročilo premik. Ljudje so se zganili. Vendar – pobuda traja, saj bodo onkološki bolniki iz SV vsaj še dve leti obsojeni na zdravljenje sredi gradbišča. In če razmerja s stanovalci Masarykove ne bodo urejena v doglednem času, nova Onkologija ne bo dobila uporabnega dovoljenja in se bosta ti dve leti, od tega 13 mesecev zamude zaradi nesposobnosti »Države«, še podaljšali.
Zato: naredimo kaj za mariborsko onkologijo! To je prostor, v katerem se ljudje borimo. Vsak bo morda potreboval ta prostor.«
Kaj konkretno si želite doseči s to akcijo in kakšne spremembe bi prinesla za onkološke bolnike?
»Neuradno 700.000 stroškov zaradi zamude pri gradnji je eden od redkih pravih rezultatov Ministrstva za zdravje, končno merljivi učinek njihovega stalnega spremljanja dogajanja na terenu, da o »intenzivnem« sestankovanju z vodstvom UKC Maribor ne govorim. Očitno rak prebivalce severovzhodne Slovenije bremeni dvakrat: že sama bolezen jim pomembno zniža kakovost življenja, zdravijo se v nemogočih razmerah, pa še vsak svoj davkoplačevalski delež 700.000 stroškov zaradi zamude pri gradnji, ki jo je ponosno pridelal direktor Urada za investicije in drugo na Ministrstvu za zdravje, bodo plačali.
Premier, ministrica za zdravje in taisti direktor so v začetku meseca obiskali UKC Maribor. Javno so izrazili veselje ob brnenju strojev. Onkološki bolniki so dobili zahvalo za potrpežljivost in karavana se je odpravila naprej. Poniglavo se je zahvaljevati za potrpežljivost onkološkim bolnikom, ki sploh nimajo nikakršne izbire – sprejmejo, kar je na razpolago, pa čeprav so pogoji zdravljenja poniževalni. Onkološkim bolnikom gre za življenje.«
Država je torej s svojimi institucijami pri tej zadevi skoraj popolnoma odpovedala in naivno bi bilo pričakovati, da se bo čez noč ali celo za nazaj zgodil čudež. Vse, kar nam »navadnim« ljudem ostane, da zmanjšamo zakasnitve, ki se kar nalagajo, je, da pomagamo Onkologiji Maribor z omenjenim zbiranjem potrebnega manjkajočega denarja. Gre za življenjsko pomembno institucijo, ki je nikakor ne smemo prepustiti igri in manipulacijam nevestnih in/ali nesposobnih oblastnikov.
Pri tem bomo seveda naredili šele prvi korak. Nadalje bi bilo treba izpostaviti vsa ugotovljena nedopustna dejanja ali opustitev potrebnih dejanj, ki so povzročila zakasnitve in finančno škodo – dejanja tistih, ki so za vodenje takih projektov zadolženi in dobro plačani.«
Kaj so najtežji trenutki v vašem boju z rakom in kako jih premagujete?
»Raka iz leta 2022 sem premagala. Zdaj se spoprijemam s posledicami onkološkega zdravljenja – z utrujenostjo, brezčutnimi stopali in dlanmi, slabostjo, bolečinami v trebuhu, »užaljenim« črevesjem – nič usodnega ali smrtno nevarnega, vsaj upam, da ne, terja pa reorganizacijo življenja.
Da znotraj časa, ki je na razpolago, počnem tisto, kar me radosti in je dobro – zame in za druge. Slednje je povezano tudi s pobudo Pomagajmo Onkologiji Maribor.«
Kako ste se oziroma se spopadate z mislimi na smrt? So te misli pogosto prisotne?
»Pred operacijo sem uredila, kar sem menila, da je pomembno. Partnerju sem naročila, kaj stori z oblekami, uhani in čevlji. Za knjige sem verjela, da bodo že našle pot v prave roke. Drugega nimam. Anestezije sem se bala, ker sem imela pred leti že izkušnjo z zapleti; ko sem se tokrat po posegu zbudila, sem verjela, da je najhujše za menoj. Enako sem si dopovedovala po kemoterapiji. Po radioterapiji si na temo »najhujšega« nisem več mislila nič.
Med kemo in radioterapijo sicer nisem mislila na smrt, sem pa med čakanjem na obsevanje videla kar nekaj bolnikov v paliativni oskrbi in se vedno znova zavedela, da imam samo tisti trenutek, pa čeprav v smrdljivi kleti in ob možnosti, da obsevalnik ne bo deloval. Takrat sem pogledala Boruta, svojega ljubega sopotnika, in vedela, da je vse, kot mora biti. On me je spremljal na vseh romanjih na onkologijo in mi vsak trenutek dajal občutek, da nisem sama.
Zdaj so še dobri trije meseci do naslednje kontrole in preprosto sem – včasih z več, drugič z manj energije, slabosti in nelagodja v trebuhu. Zdaj sem živa.«
Kako je bolezen spremenila vaše prioritete v življenju in pogled na svet?
»Pogled se je izostril, ostalo je tisto, kar šteje, kar se je izkazalo, da šteje v »onkološkem« letu. Ljudje, dejavnosti, preference.«
Kaj vas je najbolj motiviralo, da ste se borili in nadaljevali zdravljenje, tudi v težkih trenutkih?
»Med radioterapijo sem imela takšno drisko in se počutila tako bedno, da sem hotela prekiniti nekje na sredini ciklusa 35 obsevanj. Zdravnica mi je zelo mirno in stvarno razložila, da si tega ne morem privoščiti, saj bom naredila več škode kot koristi.
Po njenem nasvetu sva z Borutom rezervirala bivanje na dalmatinski obali takoj po koncu radioterapije. Z drisko, slabostjo in občutjem, da sem kot razvalina življenja, sem vsak dan štela, koliko me še loči od morja – kot otrok.
Ko sva krenila na pot, sem večino poti jokala od olajšanja, vmes pa lovila stranišča in se borila s slabostjo.
Morje me še naprej poživi, pozdravi in ozdravi, mi pocrklja dušo.«
Kakšen nasvet bi dali drugim bolnikom, ki se šele soočajo z diagnozo raka?
»Kdor ima vsaj enega svojega človeka, podpornega, zvestega in srčnega, ima veliko boljše obete. Zato ne onkološkim bolnikom, ampak vsem »navadnim« ljudem priporočam – poskrbite za svoje medosebne odnose – da se ne znajdete v najbolj bridkih preizkušnjah sami ali z lažnimi bližnjimi, ki bodo komaj čakali, da se vas znebijo.«
Kako danes gledate na prihodnost?
»Danes živim v sedanjosti. Med oprijemališči v času sta 15. 11. , dobrodelna modna revija Društva za boj proti raku Štajerske Maribor, in 20. 2. , pregled pri kirurgu, redna polletna kontrola. Pri operaciji marca 2022 najbrž ni vse šlo, kot je bilo sprva načrtovano – namesto zdravnice, ki je zbolela, je vskočil moj sedanji ginekolog in skrbnik telesnega blagostanja. Odlično je opravil in verjamem, da bo tudi naprej skrbel zame.
Ostalo je ali rešljivo ali nepomembno. Da bova le z Borutom kolikor toliko zdrava.«
Hvala, da podpirate pobudo Pomagajmo Onkologiji Maribor!
Starejše novice
