Mesto po meri vseh?
V Mestnem muzeju Ljubljana so nedavno župani, raziskovalke, arhitektke in predstavniki nevladnih organizacij razpravljali o tem, kako javni prostor vpliva na vsakdanje življenje žensk, deklet, starejših in drugih skupin, ki so v urbanističnem načrtovanju pogosto potisnjene na rob.
Razprava je pokazala, da številni prostori – od pločnikov do igrišč, še vedno sledijo potrebam tako imenovanega 'nevtralnega uporabnika', ki pa v resnici pomeni zdravega odraslega moškega.
Tak pristop se kaže v številnih izzivih, s katerimi se ženske vsak dan srečujejo v mestu: od pomanjkanja občutka varnosti do slabo prilagojenega javnega prevoza, neudobnih površin, slabe dostopnosti in občutka izključenosti iz skupnosti, je ključne ugotovitve dogodka povzel IPoP - Inštitut za politike prostora.
Ključni poudarki razprave
Ena od govornic, sociologinja dr. Milica Antić Gaber, je izpostavila pomen podatkov:
»Brez spolno razčlenjenih podatkov neenakosti ostajajo nevidne. Če jih ne vidimo, se z njimi ne ukvarjamo – in jih ne moremo reševati.«
Slovaška urbanistka dr. Milota Sidorová je podčrtala, kako zelo se potrebe žensk v mestu spreminjajo glede na življenjsko obdobje – in kako neposredno so povezane s tem, ali je javni prostor res namenjen vsem.
»Nikoli prostora ne načrtujemo le za otroke, ampak zanje in njihove skrbnike,« je bila ena njenih osrednjih misli.
Sidorová je opozorila še, da podatki kažejo jasne razlike v načinu premikanja po mestu:
»Ženske pogosteje hodijo peš in uporabljajo javni prevoz. Moški pogosteje vozijo. To ni stereotip, to so podatki.«
Zanimive so tudi potrebe odraščajočih deklet. Kot jih razlaga urbanistka, so najstnice spregledana skupina. Te se, razlaga, pogosto umikajo z odprtih površin, saj tam prostor prevzamejo fantje. Dekleta zato iščejo kotičke, zavetja in manj izpostavljene dele javnega prostora, kjer se lahko počutijo varno in sprejeto, je poudarila.
Starejše ženske pa so, kot je dejala, pogosto prve in najbolj ranljive uporabnice prostora, zato so zanje ključni dobri pogoji – varnost, osvetlitev, klopi in dostopen javni prevoz.
Dr. Eva Kail je predstavila dunajski model, ki velja za enega najnaprednejših primerov vključevanja vidika spola v urbano načrtovanje. Dunaj se s tem sistematično ukvarja že več kot tri desetletja, in to v različnih segmentih razvoja mesta – od javnih površin in igrišč do stanovanjskih sosesk ter večjih urbanističnih projektov.
Ključni premik se je zgodil v devetdesetih letih, ko je mesto ustanovilo posebno Pisano za ženske, ki je začela analizirati javni prostor skozi oči uporabnic.
Na podlagi teh raziskav so nastali prvi pilotni projekti, med njimi prenove sosesk in študije vsakodnevnih poti žensk med delom, šolo, trgovino in skrbjo za družino. Rezultati teh poskusov so jasno pokazali, da bolj vključujoče načrtovanje povečuje dostopnost, občutek varnosti in kakovost bivanja za širši krog prebivalcev.
Poljska arhitektka in raziskovalka Evelina Jaskulska iz kolektiva Architektoniczki je opozorila na vidik, ki v urbanističnih razpravah pogosto ostane na obrobju: kaj se z javnim prostorom zgodi, ko pade mrak.
Noč je po njenih besedah najstrožji preizkus pravičnosti mesta, saj razkrije, komu je prostor res namenjen in komu ne.
Izpostavila je, da nam dnevi lahko dajejo vtis urejenosti, a ponoči se pokažejo drugačne podobe – slabo osvetljene poti, prazni trgi, neprijetni prehodi. Prav zato so WLINTA sprehodi - v okviru dogodka se je eden odvil tudi v Ljubljani, pri katerih se skupine žensk ponoči sprehodijo po mestu in analizirajo osvetlitev, dostopnost, varnostne elemente, promet in splošni občutek v prostoru, tako dragoceno orodje.
Tri sporočila dogodka
Sodelujoči so izpostavili tri ključne ugotovitve: brez podatkov potrebe ostajajo nevidne, majhni pilotni projekti lahko hitro izboljšajo varnost in dostopnost ter enakost spolov je temelj kakovostno urejenega prostora.
Dogodek je poudaril, da postane mesto boljše za vse, ko urbanistične odločitve upoštevajo potrebe vseh uporabnic in uporabnikov.
Kaj je z Ljubljano?
Na dogodku je posebno pozornost vzbudila predstavitev raziskovalnega projekta Punce in javni prostor, ki se je osredotočil na izkušnje mladih deklet v Ljubljani. Kot je pojasnila Klara Jamnik iz Prostoroža, raziskava jasno kaže, da dekleta v mestu pogosto ostajajo brez primernega prostora za druženje in raznovrstne aktivnosti.
Javne površine jim ne ponujajo tistega, kar potrebujejo – od varnih in dostopnih stranišč do urejenih kotičkov za druženje in bolj raznolikih vsebin, ki bi jih v prostor vključevale kot aktivne uporabnice, ne le kot mimoidoče.
Veliko deklet je izpostavilo tudi izrazito prostorsko prevlado fantov na igriščih in odprtih površinah, zaradi česar se pogosto umikajo. Po besedah raziskovalne ekipe takšne izkušnje vplivajo na samozavest in vzorce gibanja, posledice pa se lahko kažejo še v odraslosti.
