Na martinovo se družine in prijatelji dobijo za bogato obloženo mizo, na kateri ne smejo manjkati pečena gos ali raca, mlinci in rdeče zelje, zraven pa se seveda pije mlado vino oziroma mošt, ki se na martinovo spremeni v vino.
A praznik martinovo ima dolgo zgodovino, ki sega daleč v čas pred Kristusom, čeprav ima videz krščanskega.
Na jesenskih slavjih in pojedinah so se naši poganski predniki zahvaljevali bogovom za dobro letino, hkrati pa naslavljali priprošnje za ponovitev obilja v prihodnjem letu.
Zaradi splošne priljubljenosti tega obreda cerkev med pokristjanjevanjem praznika ni odpravila, ampak ga je poimenovala z med ljudmi priljubljenim in čaščenim svetnikom, svetim Martinom, krščanskim škofom, rojenim v začetku četrtega stoletja na današnjem Madžarskem.
Martinovo pri nas: pojedina in vino
Martinovo se tradicionalno praznuje 11. novembra vsako leto.
Ta dan je posvečen svetemu Martinu, zavetniku vinarjev in vinogradnikov, in je pomemben praznik v slovenski kulturni in kulinarični tradiciji.
Letošnje martinovo je v ponedeljek, 11. novembra, a praznovanja so na sporedu že prej. Na ta dan so organizirani številni sejmi, povorke in degustacije po celi Sloveniji.
Martinovo je pri nas znano kot kot praznik vina oziroma je po ljudskem prepričanju »dan, ko sveti Martin iz mošta dela vin'«.
Martinovanja in »Martinje«, kot praznik ponekod imenujejo, so znani po vsej Sloveniji od Istre do Prekmurja.
Do tega dne se mošt obravnava kot nečisto novo vino, ki se ob blagoslovu spremeni v pravo vino. Blagoslov lahko opravi nekdo, ki se preobleče v škofa.
Ob praznovanju potekajo v vinorodnih predelih tudi pojedine, pri katerih so najpogosteje na jedilniku gosi in mlinci, rdeče zelje in kostanj ter seveda mlado vino.
Kdo je Sveti Martin?
Martin se je rodil okoli leta 316 v Sabariji v Panoniji (današnji Szombathely, Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Ticinum v Italiji.
Legenda pravi, da starša nista bila kristjana, a je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri desetih letih odločil za vstop v cerkev, želel si je postati puščavnik.
A oče mu je hitro priskrbel vojaško službo in tako se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo, v Franciji. Tam se je zgodil dogodek, po katerem je Martin postal znan.
V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati mesta srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. To dejanje je bilo zanj prvi korak spreobrnitve.
Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo.
Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija. Po nekaj letih se je Martin kot misijonar odpravil v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arianizem, krščanski verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije.
Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara v Italiji, kjer je dolgo živel kot puščavnik.
Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Ligugé si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.
Leta 371 so ga izvolili za škofa v Toursu v Franciji. Pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti.
Legenda pripoveduje, da je zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. To naj bi bil razlog, da na ta dan gosi pojemo.
Kasneje je sprejel mesto škofa, a je ostal neizmerno skromen.
Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati. Pozneje je iz teh koč je nastal slavni samostan Marmoutier.
Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti.
Umrl je 8. novembra 397 v kraju Candes v Franciji.
Njegov pogreb je bil 11. novembra – obletnico pogreba tako obhajamo kot godovni dan. Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot.
Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti.
Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu.
Današnje ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni »plaščarna«, pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe – kapele.
Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.
Sveti Martin pri nas
Sveti Martin je tudi upodobljen na doslej najstarejših najdenih freskah na Slovenskem iz obdobja romanike, in sicer v cerkvi sv. Martina na Pohorju.
Na poti sv. Martina od rodne Savarije do Toursa postavljajo »stopinje sv. Martina« na krajih, ki so povezani s sv. Martinom.
Gre za manjše skulpture, ki jih vgradijo na vidno mesto v zgradbi ali na tlaku. V Sloveniji so bile do 11. 11. 2007 postavljene štiri. Prva v Ljubljani pri Etnografskem muzeju, druga na cerkvi sv. Martina na Pohorju, tretja na cerkvi sv. Martina v Domanjševcih in četrta v Kostanjevici na Krasu.
