Matjaž Farič: Spolzka tla

Trajanje: 60 minut

V predstavi Spolzka tla, ki je podnaslovljena kot antimuzikal Nezaželenih, sodeluje večje število ustvarjalcev, glasbenikov, igralcev in plesalcev. V prepletu igre, plesa in glasbe liki na odru preskakujejo med zgodbo o dogodku in dvomi o njegovi resničnosti. Vse to se dogaja tudi v neposredni bližini gledalcev, ki so kot soudeleženci umeščeni na sredino uprizoritvenega prostora.

"Res, kar je res, ni res al’ je zares,
ni res, kar je zares, in zares ni več smešno"

sta verza iz predstave Spolzka tla, ki ju je napisala igralka Tina Resman, uglasbil pa Žigan Krajnčan. Povzameta bistvo predstave, ko v množici interpretacij in mnenj o dogodku, ki je ustvaril močan čustveni odziv, vztrajanje pri zgodbi, ki naj bi temeljila na resnici, ni več mogoče. Izkaže se, da sam dogodek ni resničen sam po sebi, ampak je to predvsem odvisno od posameznikovega dojemanja in interpretacije. Tako se nastopajoči v predstavi vse bolj sprašujejo, ali se je dogodek sploh zgodil, na odru pa spremljamo vedno več težav pri uprizarjanju resnice.

Predstava Spolzka tla je del večletnega ustvarjalnega opusa režiserja in koreografa Matjaža Fariča ter pomeni nadaljevanje predstave Nezaželeni, pri kateri je šlo za poskus objektivnega uprizarjanja dogodka – za pogled od zunaj, medtem ko se predstava Spolzka tla ukvarja s skrajno subjektivnim pogledom in odzivom na ta isti dogodek – za pogled od znotraj.

Dogodek, ki ga obravnavata obe predstavi, se je zgodil med pandemijo na Prekmurskem trgu v Ljubljani ob plesni intervenciji Druga stran ulice v javni prostor, ko je prišlo do nesporazuma med brezdomci in plesalci sodobnega plesa.

O tem Igralec Jure Žavbi, ki igra sebe in lik brezdomca z imenom Lepi, v predstavi izjavi:

»S prejšnjo predstavo, ki je imela pomenljiv naslov Nezaželeni, smo želeli pokazati, da konflikti lahko nastanejo tudi med naključnimi družbenimi skupinami. Nasprotja se ne dogajajo zgolj med tistimi zgoraj in spodaj, ampak tudi med tistimi spodaj in spodaj. Želeli smo rekonstruirati resnični dogodek in na koncu ustvarili fikcijo. Liki brezdomcev so izmišljeni, njihove zgodbe pa tudi.«