Točke izginjanja

Trajanje: 50 minut

"Mi smo naš spomin, mi smo tisti himerični muzej spreminjajočih se oblik, tisti kup razbitih ogledal. "
– Jorge Luis Borges

Plesalka in koreografinja Kaja Lin ter lutkovna ustvarjalka Maja Kunšič se prvič srečata v skupni raziskavi spomina. Na odru gradita intimen, občutljivo uglašen prostor, kjer se skozi gib, animacijo in materialnost predmetov počasi izrisujejo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi in globoko vtisnjeni v telo. Kot v Platonovi prispodobi voščene plošče se izkustva vanju zapisujejo, brišejo in prekrivajo. Eden od spominov se vrača kot ujetost v trenutku, ko je preveč življenja naenkrat zaprlo dih, drugi kot skoraj sanjska podoba – obala izginulega otoka, jelen, ki plava skozi morje, trenutek, ki se razblini, še preden ga lahko ujameš.

"Kaj je tisto, kar ostane? Je to le občutek, senca brez telesa, spomin, ki noče več obstajati? Spomin kot točka izginjanja, kjer se izgubiš, še preden te kdo opazi? "

Telo v predstavi postane arhiv preteklosti, prostor, kjer se osvobajajo skrite in pozabljene notranje pokrajine. Te se razodevajo v fragmentih, teksturah in gibih – sledovih, ki jih je mogoče zaznati, a ne preprosto razložiti. Dramaturgija sledi fragmentarni logiki spomina: prehajanju med ostrimi podobami, nenadnimi prekinitvami in sanjskimi premenami.

Izhodišče ustvarjalk je pesniška zbirka Lucije Stupica Točke izginjanja ter filozofska tradicija, ki spomin razume kot nekaj hkrati vtisljivega in neulovljivega. Osrednji koncept točke izginjanja je hibrid psihološkega, filozofskega in vizualnega polja, prostor na robu zaznavnega, kjer gledalec neotipljivo soustvarja pomen.

Njun odnos se nenehno spreminja: včasih se izrisujeta kot eno, drugič se luščita kot protipola. V tem gibanju nastaja kompleksna napetost med tem, kar telo skuša zadržati, in silovitostjo notranjega impulza, ki si utira pot k osvoboditvi.

Predstava prepleta sodobni ples, lutkovnost in poetični jezik ter razpenja telesnost in predmetnost med dva svetova: med otipljivo realnostjo in notranjo sobo spomina. Ne pripoveduje zgodbe, temveč odpira proces: neprestano nastajanje, razpadanje in preoblikovanje pomenov. Gledalca ne vodi k razumevanju naracije, temveč k doživljanju samega dejanja spominjanja, krhkega, minljivega in obenem temeljnega za občutek identitete. Ob tem se rojevajo vprašanja:

"Smo res le skupek svojih spominov? Kdaj se spomin prelevi v fikcijo? Kako nas usmerjajo spomini, ki jih ne moremo zavestno priklicati? Ali v nas obstaja nekaj, kar presega spomin? In ali je naša večnost odvisna od tega, ali se nas bo nekdo spominjal? "

Predstava nas vodi skozi pokrajino spomina, kjer se osebni drobci prepletajo s poetičnimi podobami, filozofskimi odsevi in neizgovorjenim, ki se osvobaja iz telesa. Točke izginjanja tako postanejo prostor vmesnosti – kraj, kamor se vračamo, čeprav ga ni več na nobenem zemljevidu.